Moj blog....: Turska gora, 2251m

Spet sobota in spet nov cilj ... tokrat Turska gora in njen žleb. Vstanem že ob 3:40 saj moram biti ob petih že v Lukovici pred gostilno Furman, kjer me pobere Jure. Tokrat poleg mene nihče ne čuje in brez razlag se lahko odpravim. Na avtocestnem počivališču Lom si nabavim še red-bull in sendvič - prazen žakelj ne stoji pokonci in zaspan sem ravno prav, da nisem za na cesto. V petek pa do polnoči nadaljevanke gledat?! Prav ti bodi ....

V Lukovici opremo "prebekslam" v Juretov avto in že sva na 80 km poti do Logarske doline - natančneje parkirišča pod Orlovim gnezdom. Zadnjih nekaj kilometrov se prevoziva po zasneženo ledeni cesti, kjer ni prostora za napake ... aja, pa na križišča v Logarski dolini bi lahko postavili kakšne smerokaze. Tako pa lahko izveš samo kje je kakšna turistična kmetija, izvirček ali sprehajalna pot. Na parkirišču je že nekaj gornikov in alpinistov, ki se očitno odpravljajo v isto smer kot midva. Opremiva se in nadeneva naglavne svetilke, še zadnji vdih in gremo na pot ... do Okrešlja drživa kar hud (vsaj zame) tempo in pot prehodiva v pol ure namesto v predvideni 1 uri. Tu naju razveseli prvo sonce in njegov rumenkast odsev v vrhovih. Prekrasno! Sledi nekaj ravnine, kjer si lahko odpočijem noge, pa tudi pljuča mi lažje zadihajo ... pa vendar veselje ne traja dolgo, kmalu že spet grizem kolena po snežišču. Hvalabogu, da mi Jure dela stope ... malo lažje je pa že. Snežišče se neskončno vleče in kmalu čutim kako mi noge govorijo: pa daj ustavi se že malo, vsaj za minutko ... z veseljem jim ustrežem ;)

Z nekaj postanki doseževa balvan, kjer si nadaneva dereze in palice zamenjava za cepina. Od tu sledi precej strm vzpon, na mesta se naklon približuje 55 in več° (moja ocena), tako da delam z obema cepinoma in kar močno nabijam v dokaj kompakten in trd sneg. Tu mi Jure pobegne za kakšnih 100 metrov, preostane mi samo "žalosten" pogled za njim in sledenje njegovim stopam. Tik pred izstopom iz žleba začne močno pihati, sonce dokončno izgine. Na, pa tako sva bila prepričana, da bova imela sonček! Na razpotju sledi kratka pavza in premislek kam sedaj: levo na Tursko goro ali desno na Štajersko Rinko? Ker se mi pobočje proti Rinkam zdi nekaj sumljivo dolgo se raje odločim za Tursko goro, katera mi je bližje. Veter se med vzponom po precej poledenelem pobočjku še okrepi, posebej na grebenskem delu ... na mesta me prav prestavlja. Po 20 minutah doseževa vrh, kljub vetru so razgledi in najini občutki prekrasni! Bomba! Sledi fotografiranje okolice, prav tako pozirava midva - nekaj časa jaz in nekaj časa Jure. Seveda ne pozabim poslati obveznega mms-a. Saj bi še uživala na vrhu, vendar naju oster veter prisili v sestop, katerega opraviva ekstremno hitro. Dobra urica in sva pred avtom ... spodnji del spusta opraviva kar po riti in tako pridobiva 500m višinske razlike in "prišparava" kolena. Juretu med dričanjem po riti uspe s cepinom preluknjati pločevinko red-bulla, kar opaziva šele nekaj 100m stran ... kljub izdajalskemu vonju. Celotno turo opraviva v 4,5 ure ... Splošni vtis: kljub pomankanju sonca PREKRASNO!

Še nekaj fotografij: