Band of brothers

Band of brothers

nedelja, 29. maj 2011

Dan G ... Glinščica in Gradiška

Sploh nisem rasist, vendar mi gredo italijani že počasi na živce - ne vsi, ampak tile v hribih oziroma te katere jaz srečujem ... saj najbrž niso vsi taki?! Ali pa tudi! Zmeraj jih je najmanj po 30 v skupini, nikakor jih ne moreš obvozit oziroma z velikimi težavami, niso počasni ampak polžasti, non-stop čeblajo in nikamor se ne premaknejo - aja, tole sem že rekel! Okej, prav gotovo nas tudi oni vidijo na kak podoben način, samo meni gredo ti naši zahodni sosedi res na živce - kako pa to, da se Nemci in Avstrijci lahko gibljejo normalno po hribih? Pa še povsod so, danes naletel na njih v Glinščici (nič čudnega ker je pač tole sedaj v italiji), prav tako jih čakal na Gradiški turi! Zadosti o tem, izkašljal sem se ...

Že po poti proti Glinščici sem prejel sms od Viktorja - pravi, da gre na Gradiško in sprašuje po času hoje. Zmenimo se, da se dobimo kasneje nekje v okolici Gradiške. Danes preverim dostop čez Pesek - v  centru Bazovice zavijem levo za Reko - Fijume, čez 200m prečkam glavno cesto v smeri San Lorenzo / Pesek ... označeno je tudi za Glinščico. Peljem mimo Bazoviških fojb in čez 5 minut sem že na zgornjem parkirišču, kjer parkiram in se opremim. Na parkirišču srečam še dva slovenca in med pogovorom izvem, da imata podobno izkušnjo z iskanjem ferrat kot jaz in Viktor pred enim tednom. Poslovimo se in si zaželimo srečo, nato pa vsak v svoje skale ... jaz v Bruno Biondi, vendar po nasprotni smeri od zadnjič. Sam sem v smeri, v daljavi pa že slutim gnečo saj slišim glasno govorjenje tik pod smerjo Val Rosandra. Smer, katera je bila že pred enim tednom oblegana in sva se jo z Viktorjem izognila. Ko zlezem Biondi se odločim, da preplezam še smer zahtevnosti E, katera se višje priključi ferrati Val Rosandra. Pričakoval sem več napora, vendar ni od muh ... na mesta je stena previsna in zahteva kar precej moči rok. Višje naberem divji timijan, kateri prerašča celotno steno in opominja na bližino mediterana, nato pa se spustim nazaj do parkirišča.

Vstop v Bruno Biondi je lahek ...
... kmalu pa se postavi pokonci ...
... naslednjič si bo potrebno ogledati tudi sosednji breg ...
... samovarovanje ...
...avtoportret ...
... ni daleč, blizu pa tudi ne ...
... gladka prečnica ...
... tule se gre na trenje in na moč ...
... ferrata zahtevnosti E ...
... v pomoč so tudi rokavice brez prstov in ojačanjem v predelu dlani in prstov ...
... previsnost stene ...
... pogled proti dolini ...
... oznaka zahtevnosti ...
Odpeljem se do Vipave in nato pod vznožje Gradiške ture. Parkiram, nato pa hitro v steno z namenom, da srečam Viktorja na izstopu iz plezalne smeri. Račun brez krčmarja ... tu se začne kalvarija z zgoraj omenjenimi italijani. Pa ne bom več jamral, do police se več kot pol ure vlečem za njimi ... nato pa mimo njih po obvozu skozi grapo, katera ni varovana. Malo več previdnosti in že sem mimo njih, ferrati se priključim višje na grebenu, ko prehitim vso skupino. Hvala Bogu! Danes nimam namena obiskati vrha, zato se spustim nazaj po peš poti. Spodaj v športnem parku si naročim hladno pivo in počakam, da čez Plaz prideta še Viktor in Ana. Spijemo pivo, malo poklepetamo ... sta prvič v teh koncih in se jima dopade ... nato pa počasi domov. Zadosti za danes ....

.. na vstopnem delu Gradiške ture ....
... o tem sem govoril na začetku ...
... po grapi na desni mimo skupine, tu že kažem osle ;)
... panorama Vipavske doline ...
... na pivu v športnem parku in kampu Gradiška tura.

Avtor ob Ni komentarjev:

torek, 24. maj 2011

Glinščica / Val Rosandra po ferratah

Pravijo da se zločinci radi vračajo na kraj zločina ... mislim, da to še kako drži - vsaj, če sklepam po sebi in Viktorju. Lepo vreme in želja po ferratah sta naju vlekli nazaj, tokrat oborožena z znanjem o točnem dostopu in pripravljena na steno. Kljub vsemu sva vmes dvakrat na kratko zatavala, vendar se kmalu našla in varno parkirala na parkirišču pod steno. V primerjavi z nedeljo naju je tokrat pričakala prazna stena in odlične vremenske razmere - sončno vendar ne prevroče z rahlim vetrcem. Plezala kar se nama je poželelo, zaključila pa z smerjo, katera preči steno ... mislim, da se kliče Bruno Giordi ali nekaj podobnega - razgibana kot hudič! Res nekaj posebnega to plezanje po Glinščici ... vonj po mediteranu, pomešan s čistim gorskim zrakom. Pa še pogled na Trst in morje ... za ponovit!

Vstop v ferrato ...
... začetek v senci, nato čedalje več sončka ...
... počasi proti vrhu ...
... kmalu se stena resno postavi pokonci ...
... pogled proti zatrepu doline Glinščice, spredaj vas Hervati ...
... premagovanje prečnice ...
... trenutek za počitek in poziranje fotografu ...
... strmo navzgor ...
... ne nekaj mestih sva si pomagala z jeklenicami ...
... samovarovanje, spodaj vas Hervati ...
... Viktor pleza proti naslednji prečnici ...
... pogled navzdol ...
... vzpenjane po lestveniku ...
... regeneracija in užitek!
Še navodilo za dostop direktno pod steno: Avtocesto LJ-KP zapustimo na izvozu Divača, sledimo smerokazom za Lipico in Trst, prečkamo mejo na mejnem prehodu Lipica in zapeljemo skozi Bazovico. Od tu imamo dve možnosti, prva: levo za mejni prehod Pesek, od tu proti vasi Draga, San Lorenzo in končni cilj vas Hervati. Na desno se nam odpre pogled na stene, levo pa so parkirišča. Druga: iz Bazovice sledimo smerokazom za Trst in Val Rosandro/Dolino Glinščice ter približno po 5km zavijemo levo za Boljunac, po prihodu v Boljunac ponovno zavijemo levo, smerokazi nas vodijo proti San Lorenzu. Tokrat nas stena pozdravi z leve in mi parkiramo na desno. Pa veliko užitkov ob plezanju ali sprehajanju po čudoviti dolini!
Avtor ob 2 komentarja:

ponedeljek, 23. maj 2011

Val Rosandra ali kako ne plezati po Glinščici ...

Končno mi je uspelo obiskati tudi dolino Glinščice, z mano je bil še sodelavec Viktor. Najin namen je bil preplezati čim več ferrat v dolini ... lep načrt, če bi poznala točen dostop! Po internetu sva izbrskava nekaj možnih dostopov, pa še s tem sva imela velike probleme. Pokazalo se je, da je zelo malo uporabnih podatkov o ferratah v dolini.  Vseeno sva že zjutraj na poti proti cilju, iz avtoceste zapeljeva v Kozini ter se nato mimo Ocizle zapeljeva v Beko - to je manjša vasica na robu doline, tik ob meji Slovenija - Italija. Tu je konec vožnje, avto parkirava v bližini cerkvice in se mimo zadnje hiše (na levi, notranjost dvoriščnega zida je porisana s prekrasno sliko Mojzesovega prečkanja vode) spustiva proti desni v dolino. Hodiva po Poti prijateljstva in se precej hitro in strmo spuščava, po pol ure doseževa dno doline ravno pri mejni čuvajnici. Ker se tu poti razcepijo, smerokazi pa so (čeprav dvojezični) zelo borni in nama ne pomagajo prav nič. Viktor začne s tem kar je potem ponavljal še nadaljnje dve ure - v zasilni italijanščini sprašavati domačine kje pri hudiču so te ferrate?! V nadaljnih dveh urah se vzpenjava, spuščava, po tiho preklinjava na čedalje bolj vročem soncu, se obračava, sprašujeva, ponovno obračava, ... vmes osvojiva nama neznani vrh, kateri nama z višino nekaj čez 400m odpre pogled na Trst in Kozino. Končno s pomočjo Viktorjevega fotoaparata odkrijeva in si prizumirava rdeče pikice v steni, ki kake pol ure hoje vstran lazijo po steni. Končno sva jo našla! Sledi manjše razočaranje, ko doseževa izhodišče ... avtobus italijanov, kateri se učijo hoje po ferratah! Kolona se ne premakne nikamor, zato hitro pade odločitev, da greva po svoje in počez proti vrhu. - pustiva ferratanje za drugič. Med grmički bazilike (dišalo za znoret!) se povzpneva mimo kolone, paziva na kačone, ki se grejejo na sončku in z nekaj plezanja 1. in 2. stopnje sva po 20 minutah na vrhu.  Najino "prvenstveno" smer lahko poimenujemo kar Arivederči Lah. Od tu se odpre še en pogled na res prekrasno dolino reke Glinščice ali Val Rosandre - ob priložnosti se spustim še do slapov in raziščem tudi drugo stran doline. Sledi še povratek, po dobri uri hoje s precej hitrim tempom sva nazaj pri avtu, že med potjo se nama je zaluštalo po hladnem točenem pivu. Še sreča, da je v neposredni bližini pivovarna Mahnič - prvo pivo kar izhlapi in šele pri drugem okusim pravi okus. Božansko! Kratek povzetek: kljub spremembi načrta je bila za nama izjemna tura z veliko višinci in več kot 5 ur hoje, prekrasnim vremenom, osupljivo naravo in za konec še  odlično pivo! Bomba! V torek zgodbo ponoviva, tokrat samo plezanje po ferratah, katere so se nama to nedeljo izmaknile. Še pomoč za obiskovalce doline oziroma dostop do izhodišče za ferrate: Iz avtoceste zavijemo na izvozu Divača, sledimo regionalni cesti v smeri Lipice in Trsta, mejo prvič prečimo na mejnem prehodu Lipica, se peljemo čez Bazovico, kjer zavijemo levo čez mejni prehod Pesek proti vasi Draga. Od tu proti San Lorenzu in Hervatim ... na desno se nam odpre pogled na stene, na enem izmed parkirišč ob steni parkiramo in voila - ferrate so pred vami :) Lahko pa usekate po isti poti kot midva in ne uide vam lepa krožna turca - računajte na vsaj 5 ur hoje.

Pri tej hiši skrenemo desno po Poti prijateljstva ...
... prvič ta dan se nama prikažejo skale ...
... pri bivši mejni čuvajnici, še vedno se čuti utrip YUGO-nostalgije ....
... če ne drugega so bili italijani vedno mojstri cest...
... sonček prikuka iz razglednega vrha, katerega kasneje med tavanjem tudi osvojiva ...
... železniški tunel, prijetno hladno tudi v največji vročini ...
... prečenje državne meje, zgodbo večkrat ponoviva ...
... nekoč železnica Trst - Kozina, sedaj kolesarsko-sprehajalna pot ...
... na vrhu razgledne točke ...
... pogled na Trst in v objektiv ujeta mrčes ....
... italijansko romanje po ferratah ...
... vodič nad kolono, midva pa lepo mimo ...
... tule gor greva, pa po temle kaminu ...
... mimo in lepo navzgor, za nama pa kolona kot na AC ...
... zadnja/prva dva metra je bila v "pomoč" tudi stara jeklenica ...
... v elementu ....
... opazovanje ferrata zastojev ...
... hladna, čista in osvežilna Glinščica ...

Avtor ob Ni komentarjev:
Naročite se na: Objave (Atom)