Zeleniške Špice, 24.6.2012

Ko se gasilec in jamarski reševalec, ki je med drugim še policist, dobita skupaj zna biti dan še zanimiv! Poleg tega, da sta si "foha" podobna se najdejo še druge vzporednice ... kaj že? Naj si vsak zase predstavlja odgovor, kakor si želi. Tako je bilo čez dan razdrtih kar nekaj močnih, najina tura dolga dobrih 8 ur pa je tudi minila neverjetno hitro. 

Samo prečenje Zeleniških Špic velja za eno izmed najlepših, če že ne najlepših grebenskih prečenj ... od kogar že bereš zapise, vsi pohvalijo greben. Očitno že mora biti nekaj na temu, zato sva se odločila, da greva pogledat ta lep del Slovenije še sama. Najino izhodišče je bila Jermanca, saj sva hotela biti čim prej nekje na grebenu (nepotrpežljivost baje ni lepa lastnost, pa kaj hočemo). Malo pred 6:00 uro zjutraj je bilo parkirišče že čisto polno, komaj mi uspe parkirati med že parkiran avto in prepaden breg, ki se strmo spušča proti Kamniški Bistrici. Očitno je danes veliko neučakanih? Do razcepa, od koder ena pot ne vodi na Kamniško sedlo, sva v slabih 10 minutah. Tu skreneva desno proti strugi Sedelščka, kateri je bolj ali manj izsušen, ter po njegovi levi strani nadaljujeva pot navkreber. Po prečenju manjše grape se odločiva (oziroma zgrešiva, kaj pa vem?), da nadaljujeva pot navzgor po sami strugi. Strugi slediva vse do mesta, kjer ga steza preči in nadaljuje desno v gozd. Šele pri sestopu opaziva, da sva s tem mogoče izgubila nekaj minut, vendar se je izplačalo. Po prečenju struge Sedelščka in gladke plošče (z povitimi varovali) še slabih 200 m nadaljujeva po stezi, nato pa ponovno skreneva s poti - ponovno desno v izrazito in precej podrto grapo. Tej slediva vse do vrha grebena, nato pa po grebenu v levo proti Staničevemu vrhu. Iz njega se nama odpre razgled na nadaljevanje grebena, samo Srebrno sedlo pa samo slutiva, saj je še vse v nizki oblačnosti. Kasneje se vse odpre in razgledi so možni vse naokoli ... prav lep dan se je naredil. Iz Staničevega bolj kot ne zaradi želje narediva abzajl.

... tu, kjer ne vodi pot na Kamniško sedlo, greva pa midva ...

... že v strugi Sedelščka sva iskala skoke ...

... Repov kot ...

... še malo po strugi in bova na pravi stezi, če se lahko reče pravi? 

... po tejle podrti grapi naravnost navzgor ...

... nizka oblačnost še vedno zakriva vrhove, a se ne pustiva motiti ...

... abzajl iz Staničevega vrha ...

... pribit na križ? Ne, samo "štrik" se noče prepognit! 

Nadaljevanje po grebenu in z njo povezana orientacija sploh ni težava ... seveda, če se ne dela obvozov levo in desno - samo naravnost, gor in dol preko vseh špic (jih ni malo!). Simpl ku pasul! Samo plezanje nikoli ne preseže navedene I.-II. stopnje (oziroma kakor si narediš), seveda pa je ves čas prisotna velika izpostavljenost. Več težav povzročajo nekateri sestopi, saj so kar precej naloženi - zato je potrebna velika previdnost. Midva sva si naredila tudi slabo IV, ko sva lezla krajši kamin ... pa saj ga nisva mogla izpustiti?! V bistvu sem ga iskal celotno pot, opisan pa je že v Bojanovem blogu. Ker nisva mahnjena na hitrost (vsaj jaz ne), sva si na vseh večjih špicah privoščila tudi nekaj minutno posedanje in opazovanje okolice. No, Roman je predvsem navdušeno iskal brezna in luknje v steni Planjave, ki je kar dobro naluknjana. Mislim, da se bo kmalu planirala kaka jamarska odprava v te konce, ali se pač motim? 

... kaminček ...

... Staničev vrh je že daleč zadaj, čeprav je še vedno blizu ...

... uživanje na kubik ...

... in Srebrno sedlo se nama pokaže obsijano s soncem ...

.... lepota po Kamniško ...

... greben Zeleniških Špic iz Srebrnega sedla ...

Korošica, v sredini viden Kocbekov dom, desno Lučki Dedec ...

Na Srebrnem sedlu si privoščiva še nekaj posedanja v travi, pogledi mi uhajajo tudi proti Korošici ... prekrasna pokrajina in še lepši vrhovi okoli Kocbekovega doma. Tista travnata dolina kar vabi k poležavanju ... od tu je še posebej impozanten Lučki Dedec. Sam sestop iz sedla proti Repovem kotu tudi ni ravno lahek, mestoma tudi malo zaplezamo tja do 1-nke, ves čas pa obilica grušča. 

... Roman med ogledovanjem brezen ...

... Staničev vrh med sestopom, obsijan s soncem ... 

... proti Kamniški Bistrici ...

Greben Zeleniških Špic iz Repovega kota - divja lepota ....

V dobri uri in pol sva nazaj pri avtu, zmečeva opremo v prtljažnik, preoblečeva in že hitiva proti Domu v Kamniški Bistrici ... ne veste kako paše nogam mrzla Bistrica in nama mrzlo pivo!? Prvi je bil čisti užitek in je dobesedno izparel, drugi pa je bil pika na i ... več pa nisem smel. Saj veste, policaj ... 

Med prvim in drugim požirkom, točno za eno fotografijo časa ....

Po gamsovih stezah na Nanos ...

Danes po službi in "seneni kmečki tlaki" skočil pogledat še na Nanos. Danes z bolj malo plezanja in več sledenja gamsovim stezam, družbo pa mi je tokrat delal Tomaž. Vzpon sva začela po Strmi poti, na razpotju zavila na Janezovo, nato pa preko grap in polic sledila stezam do vrha Pleše. Vreme je bilo res pravo za prekomerno potenje ... na parkirišču je termometer v avtu kazal 34°C, z velikim deležem vlage v zraku je bilo res popolno ... šele višje na policah se je začutilo nekaj blažilne sapice. Precej lažje od naju in z bistveno manj potenja se je gibala gamsja družina, katera je v nekaj minutah "zlezla" Veteransko, se spustila po grapi navzdol in nato prečila pod nama proti Vipavski dolini ... res neverjetne živali! Na travnato pobočje sva prišla tik pod oddajnikom na Pleši, malo bolj levo (eno grapo) od izstopa iz Veteranske. Po krajšem predahu in manjšem "prepiru" kje sestopiti, sva se odločila za prečenje pobočja proti Strmi poti. V dežju oziroma ob mokri travi ne vem, če bi se odločil za to varianto? Kar lep naklon in drsno travno pobočje ... ne hvala! Za dva do tri litre lažja, sva po treh urah bila pri avtu. Lepa tura, fotoaparat pa poln fotografij ... za naslednjo idejo.

... Strma pot na Nanos, varljivo senčna in realno vroča ...

... podobno že videl v Glinščici ...

.... ideja? ...

.... pogled proti Postojni, katera je skrita zadaj ;) ...

... oddajniki so varljivo blizu ...

... izstop Veteranske, tule lezla zadnjič z Vidom ...

... prečenje travnatega pobočja - mi dva!

... navzdol po Strmi zavarovani poti ...

... ni lepo motiti pri večerji, zato tile očitajoči pogledi ...

Veteranska na Nanos IV+/III,II

Včeraj ponovno na Nanos, ki je zadnje čase moj pogosti cilj. Predvsem zaradi bližine in relativno malo porabljenega časa za lepo turo. Trenutno si res ne morem privoščiti kakšne ture v Julijcih, KSA,... čeprav jih že močno pogrešam! Vendar vse ob svojem času ...

... Veteranska na Nanos, levo strma Mladinska pot ...

Po manjših jutranjih zapletih z Vidom (težko jutranje vstajanje) le parkirava na parkirišču pod Nanosom. Mimo začasnega pašnika s kravami se povzpneva po pobočju Nanosa proti izhodišču - krave so očitno še nevajene ljudi ali pa že imajo izkušnje z to vrsto živali, zato se raje umikajo. So pa od Milke, črno bele, z malo domišljije roza. Do razcepa Strme poti in Mladinske poti na Nanos sva v 15 minutah, mogoče še kako minuto prej, saj na začetku poti tempira Vid. Tempo je hiter, izborim si le trenutek prediha nekje prej. 

Pot zapustiva pri prvem melišču, od tu strmo navzgor z že znanim postopkom: dva koraka gor, en dol, ...itd. Na srečo je del melišča tudi z večjimi skalami, tako da vzpon nadaljujeva tam ... z orientacijo ni problemov, saj je vstop v smer naravnost navzgor. Po dobrih 10 minutah sva na vstopu, kjer se opremiva in privoščiva nekaj minut oddiha. Glede na prejšnji dve smeri je tu začetek lažji, tista IV+ pa se pojavi višje. Proti koncu najdem tudi kaminček, ki ga z veseljem zlezem. Skala je raznolika, od kompaktne pa do krušljive ... najbolj pa uživava na travnatih policah, kjer si z veseljem privoščiva poležavanje. Za vse smeri so značilne prav te police, nekje tudi porasle z drevjem, katere presekajo skale. Vmes si ogledujem tudi raz levo od smeri, proti Vipavski dolini. Še malo bolj v levo je Kmečka smer, katera se tik  pod vrhom priključi temu razu. Res me mika, mogoče celo toliko, da danes popoldne skočim pogledat? 

... pogled na smer naravnost navzgor, pred nama pa melišče ...

... iščeva večji šoder, gre neprimerno lažje ...

... prvi skok, za ogrevanje ...

... pogled proti nadaljevanju ...

... pokaže se tudi sonček ...

... uživanje na sončku in razgledih proti slovenski obali ...

... tule so se mojstrsko sprehajali gamsi ...

... eden izmed zadnjih raztežajev z lepim plezanjem ...

.... levo po dobri skali, še par metrov in sva na soncu ...

Pred zadnjima dvema raztežajema dobiva sms, najprej zapiska meni, nato še Vidu - dimniški požar, Rakek. Pozivnika pa neusmiljeno piskata doma. No fino, pa še intervencijo sva zamudila - sva pa testirala prejem sms poziva na Nanosu! Misli so že pri kolegih: kdo gre, kaj je, kje je, ...? Vendar se ne pustiva motiti preveč dolgo časa, uživava še v zadnjih metrih in malo pred 10:00 zlezeva iz smeri. Na že standardnem mestu si privoščiva počitek, pospraviva opremo in uživava v razgledu. Spust opraviva po Strmi poti, čez pol ure sva že v avtu in napoti proti Rakeku. Še pivo in zgodba je končana ... do naslednjič.

... t.i. standardno počivalno - uživaško mesto

... prečenje travnatih vesin proti sestopu po Strmi poti ...

Še malo in gremo na pot: od Črne prsti do Krna

Že lansko leto preživel del dopusta v gorah, FENOMENALNO, zato letos ponavljam! Čista uživancija, za tri dni nekje v gorah, za svojo dušo, počasi ... sem že toliko nestrpen, da moram že sedaj nekaj napisati. Seveda ne bom izpustil tudi morja, upam da nekje v bližini Paklenice ... Erika?

Trenutno sva za pot "potrjena" samo dva, z mano gre še sodelavec in kolega iz gasilskih vrst Primož (PGD Zavratec, PiGD Brest). V kolikor se najde še kdo, ga z veseljem vzameva s sabo ... vendar ne več kot 1-2. Potem je to že malo prevelika skupina in z njo prihaja še več prilagajanja, planiranja, usklajevanja ... nekako mi ne diši preveč. Večino poti bova opravila po markiranih stezah, še najbolj pa se veselim bivakiranja in doživetja sončnih vzhodov in zahodov ...

Takole bo potekala najina pot ... opisi so povzeti po različnih vodnikih, iz hribi.net, itd.:

Dom dr. J. Mencingerja – Črna prst (1844 m); 

V smeri Črne prsti preko planine za Liscem. Že po nekaj metrih, pa bomo prišli do mesta, kjer nas oznake za Črno prst usmerijo levo na pešpot, ki se prične strmeje vzpenjati skozi gozd. Pot naprej nas vodi preko hudournika, do manj opaznega studenčka, kateri se nahaja nekaj korakov stran od poti. Višje strmina prehodno popusti, nato pa se ponovno strmo vzpne in nas pripelje do gozdne ceste, kateri sledimo v desno. Pot nadaljujemo po makadamski cesti, ki se zložno vzpenja proti desni, mi pa po njej hodimo približno 10 minut, nato pa nas oznake za Orožnovo kočo in Črno prst usmerijo levo v gozd. Pot naprej se ponovno prične strmo vzpenjati skozi gozd, le ta pa postaja vse redkejši, a kakšnega posebnega razgleda nam še ne nudi. Po približno uri in pol hoje od izhodišča, pa prispemo do Orožnove koče na planini za Liscem, od katere se nam odpre lep razgled proti Triglavu in ostalim okoliškim goram. Od koče nadaljujemo levo v gozd zmerno navzgor. Pot naprej počasi prehaja iz gozda na pobočja pod Črno prstjo. Strmina poti začne naraščati, prav tako pa postaja vse bolj strmo pobočje po katerem hodimo. Že precej strma pot nas pripelje pod stene Črne prsti. Naprej se vzpnemo ob steni navzgor, nato pa zavijemo levo in prečimo grapo. Naprej v zmernem vzponu prečimo pobočja proti vzhodu. Le nekaj metrov pred sedlom se nam priključi pot s planine za Črno goro. Na sedlu se usmerimo desno in v desetih minutah razgledne hoje pridemo do doma na Črni prsti. Za vzpon na vrh pa moramo naredi še nekaj korakov.

Črna prst (1844 m) – Veliki Raskovec (1967 m) – Rodica (1966 m);
S Črne prsti nadaljujemo proti zahodu v smeri Rodice do katere imamo še tri ure hoje. Pot nas sprva vodi po širokem travnatem grebenu, ki pa se hitro zoži in pot se začne strmeje spuščati. Po nekaj minutah spusta se nam z desne priključi pot od planine Osredki, mi pa nadaljujemo po levi (primorski) strani grebena v smeri Vogla. Pot naprej preči zelo strma travnata pobočja, ki so nevarna za zdrs. Pot se nato nekoliko položi in nas pripelje na sedlo Vrata (1721m). Grebenu se ponovno umaknemo na levo in se za tem prečno vzpnemo čez naslednje strmo pobočje. Da pot ni povsem lahka nas opozori spominska plošča. Strmina pobočij nato postopoma popusti in pot se ponovno približa glavnemu grebenu (tu se lahko v 15 minutah povzpnemo na Četrt - lahko brezpotje). Nadaljujemo po razglednem, večinoma s travo poraslem grebenu (proti zahodu), ki se zložno vzpenja proti Konjskemu vrhu, katerega pot obide po levi strani. Za tem se pot rahlo spusti in nas pripelje do neizrazitega sedelca med Konjskim in Poljanskim vrhom. Slednjega pot, ki se ponovno začne rahlo vzpenjati prav tako obide po levi strani in nas za tem pripelje ob vznožje Matajurskega vrha, ki ga bomo opazili na levi strani. Naprej pot preide na gorenjsko stran grebena, kjer preči strma večinoma kamnita pobočja. Na drugi strani se pot vzpne čez pas rušja, za katerim sledi prečenje južnih pobočij Raskovca. Nekoliko višje nas pot pripelje na lep manjši planotast svet, kjer čez travnata pobočja ponovno preidemo na severno stran grebena. Naprej prečimo severna pobočja Suhe Rodice (v zgodnjem poletju možnost snežišča) za katerimi ponovno stopimo na glavni greben. Pot nadaljuje po južni strani grebena ali po njem samim. Med prečenjem, ki večinoma poteka v rahlem do zmernem vzponu prečimo nekaj zelo strmih pobočij, ki so nevarna za zdrs. Ta vse bolj razgledna pot pa nas nato hitro pripelje na vrh Rodice. 

Rodica (1966 m) – Vogel (1922 m);
Iz Rodice po slovenski planinski transverzali v smeri Šija (1800 m). Tu na razpotju nadaljujemo v smeri Vogla ter naprej prečimo pobočja Šije in Vrh Dlani proti desni. Po nekajminutnem prečenju omenjenih pobočij, pa pot preide na zahodna pobočja Vrha Dlani, kjer zavije rahlo v levo ter se prične prečno spuščati čez bolj strma pobočja. Po krajšem prečenju prispemo na greben, s katerega se nam odpre lep razgled na primorsko stran, mi pa se po njem spustimo do Vratc (1725 m).  Tu se desno navzdol odcepi markirana pot proti planini Zadnji Vogel, mi pa nadaljujemo naravnost ter naprej prečimo bolj strma pobočja na zemljevidih neimenovanega vrha. Sledi še kratek bolj strm spust in pot nas pripelje do naslednjega sedla (1668 m). Tu se nam z desne priključi še ena pot s planine Zadnji Vogel, mi pa nadaljujemo rahlo levo po markirani pešpoti v smeri Vogla. Pot naprej kratek čas nadaljujemo po grebenu, nato pa pot zavije rahlo v desno, kjer preide v pas ruševja. Ruševje se hitro konča, nas pa zmerno strma pot vodi čez nekaj pobočij, nato pa se vrne na greben, kjer se za kratek čas strmo vzpne. Sledi kratek nekoliko izpostavljen prehod, nato pa pot preide na severna pobočja Vogla, kjer lahko v zgodnjem poletju naletimo na snežišča. Po prečenju pobočja pod Voglom, se pot nekoliko strmeje vzpne in nas pripelje na označeno razpotje, kjer nadaljujemo ostro levo v smeri Vogla (naravnost Globoko in Komna). Sledi vzpon do sedla med Voglom in Vrhom Krnic, s katerega se nam odpre lep razgled na primorsko stran. Tu nadaljujemo levo po razglednem grebenu, po katerem se v nekaj minutah povzpnemo na vrh 1922 m visokega Vogla.

Vogel (1922 m) – koča na planini Razor (1315 m);
Po nezahtevnem grebenu se spustimo na sedlo med Voglom in Žabiškim Kukom. Prečno se dokaj strmo spustimo, skozi rušje in do razpotja (desno Globoko). Od tu skozi gozd proti planini Razor.

PRENOČITEV

Koča na planini Razor (1315 m) – Vrh nad Škrbino (2054 m);
Od koče se usmerimo nazaj na pot v smeri Škrbine in Vogla. Po nekaj minutni zložni hoji pa nas pot pripelje na naslednje razpotje, kjer pa nadaljujemo naravnost v smeri Škrbine (desno Vogel).  Pot naprej se obrne rahlo proti levi in se zmerno vzpenja čez pobočja porasla z rušjem. Ko pa nas pot pripelje do naslednjega razpotja na višini približno 1500m, nadaljujemo levo v smeri Škrbina sedlo (desno Vrh nad Škrbino - južna pot). Pot kmalu za tem pride iz rušja na zanimiva pobočja, kjer bomo na naši desni strani opazili strme skalne plošče, ki tvorijo za plezalce zanimivo steno, ki pa ni pretirano strma. Pot naprej se prečno vzpne čez melišče do sedla Škrbina, ki se nahaja na višini 1910m.  Od sedla na katerem je tudi razpotje nadaljujemo desno po južni strani grebena v smeri Vrha nad Škrbino (levo Tolminski Kuk). Pot nas nato po strmem, rahlo krušljivem pobočju pripelje na strma severna pobočja. Tu pridemo do jeklenic ob katerih se strmo vzpenjamo. Pot nato zavije v desno, kjer se s pomočjo nekaj skob ponovno povzpnemo na južno stran grebena. Na južni strani se pot še nekajkrat strmo vzpne ob jeklenici, nato pa postane pot postopno manj zahtevna. Sledi še približno deset minut hoje po razglednem grebenu proti vrhu. Nekaj metrov pod vrhom se nam z desne priključi tudi nekoliko lažja direktna pot s planine Razor.

Vrh nad Škrbino (2054 m) – Tolminski Kuk (2085 m);
Z Vrha nad Škrbino se spustimo nazaj na sedlo Škrbina, tu se nam odpre lep pogled na gorenjsko stran, mi pa na razpotju nadaljujemo levo v smeri Kuka (desno Vrh nad Škrbino, naravnost navzdol planina za Migovcem, Komna, Vogel in Ukanc). Pot naprej se prične prečno vzpenjati čez strme plošče, nato pa se tako pot, kot tudi pobočje nekoliko položita. Pot naprej preide pod krajšo steno Vrha Kont, nato pa se prične zložno spuščati čez občasno bolj strmo melišče. Pot naprej po primorski strani preči še Podrto goro in Mali vrh, nato pa se vrne na glavni greben Spodnjih Bohinjskih gora, katerega pa doseže ravno na sedelcu med Malim vrhom in Zelenim vrhom. Od tu nadaljujemo v isti smeri, le da pot s pobočij preide na mestoma izpostavljen greben. Markirani poti, ki se občasno kar strmo vzpne, nato ob vse lepših razgledih, sledimo vse do travnatega Zelenega vrha. Z Zelenega vrha se spustimo po markirani poti, ki se prične strmeje spuščati proti zahodu. Pobočje po katerem se spuščamo se hitro zoži in pot nas pripelje na ozek ter nekoliko izpostavljen greben. Tu se pot položi, mi pa hitro dosežemo sedelce, s katerega se pričnemo vzpenjati proti Tolminskemu Kuku. Nad sedelcem nas čaka kratek strm vzpon, nato pa pot preide na greben, po in ob katerem se vzpenjamo do najvišjega vrha Spodnjih Bohinjskih gora.

Tolminski Kuk (2085 m) – Vrh Planje (1971 m) – Mahavšček (2008 m);
Iz TK se spustimo sedlo Planja. Nadaljujemo naravnost in po razmeroma strmi poti sledimo do vrha Planje, le tega pa dosežemo o 15 minutah nadaljnje hoje. Iz VrP po grebenu prečimo od Ksera (1900 m), sledi spust na sedlo med Kserom in Vrhom Škrli (1926 m).  Nadaljujemo v smeri Bogatina (desno navzdol planina Govnjač) po stari vojaški mulatjeri, ki naprej preči pobočja Vrha Škrli. Nekoliko naprej nas pot pripelje na glavni greben Spodnjih Bohinjskih gora, pot pa se še nekaj časa povsem lahkotno vzpenja. Višje se greben nekoliko zoži, pot pa se začne strmeje vzpenjati proti Mahavščku, katerega vrh dosežemo po nekaj minutah nadaljnje hoje.

Mahavšček (2008 m) – Bogatin (1977 m) – Vratca (1803 m) – Dom pri Krnskih jezerih;
Z Mahavščka se spustimo po razgledni grebenski poti, ki nas po nekaj minutah spusta pripelje na sedlo med Mahavščkom in Bogatinom. S sedla nadaljujemo po strmi in rahlo izpostavljeni grebenski poti, po kateri se v dobrih 10 minutah nadaljnje hoje povzpnemo na vrh Bogatina. Iz M na Bogatin 0.5 ure. Sledi spust na Vratca oziroma Bogatinsko sedlo. Na sedlu nadaljujemo v smeri Krna in Krnskega jezera po poti, ki se postopoma prične spuščati. Pot, ki poteka po stari vojaški mulatjeri, nas že po nekaj minutah spusta pripelje na pobočja, ki so deloma porasla z rušjem. Še nekoliko nižje se v levo odcepita dve poti, ki vodita na Krn (Krn mimo Vrha nad Peski in čez Batognico), mi pa v obeh primerih nadaljujemo naravnost po še naprej spuščajoči se poti. Naprej se pot položi, z leve pa se nam priključi pot z Malega Šmohorja. Sledi nekaj minut lahkotne hoje in pot nas pripelje na planino Duplje, kjer na razpotju nadaljujemo levo v smeri Krnskega jezera in Krna (desno dom pri Krnskih jezerih in dolina Lepene).

PRENOČITEV

Dom pri Krnskih jezerih – Vrh nad Peski (2176 m);
Zložna pot pa nas po nadaljnjih nekaj minutah pripelje do bisera Krnskega pogorja. Pred seboj namreč zagledamo Krnsko jezero in ob njem vabljive travnike za počitek. Markirana pot nas nato vodi po levi strani jezera ob vznožju melišča Malega Šmohorja. Na drugi strani jezera se pot obrne rahlo v levo in se nato vzpne po nekoliko bolj strmem pobočju, kjer se nam nekoliko višje priključi nemarkirana (zgornja) pot, ki v prečnem vzponu preči melišča nad Krnskim jezerom (ta pot je nekoliko krajša, a izpostavljena padajočemu kamenju). Pot nato zavije nekoliko desno in nas pripelje na obsežne nanose hudourniškega proda, ki se končajo na planini na Polju. Ob čudovitih pogledih na okoliške vrhove prečimo travnato planino na Polju (na desni strani, nekoliko stran od markirane poti bomo opazili lovsko kočo) in se za njo pričnemo vzpenjati po manjši dolinici. Pot se nato nekoliko bolj vzpne in nas kmalu pripelje na neoznačeno razpotje. Markirana pot, ki vodi proti Krnski škrbini tu zavije desno, mi pa nadaljujemo naravnost po neoznačeni poti, ki nas v zmernem vzponu pripelje do prevala Prag, kjer ponovno stopimo na markirano pot. Na Pragu, kjer je označeno razpotje, nadaljujemo levo v smeri koče na planini Razor (desno Batognica in Krn, naravnost navzdol jezero v Lužnici) po poti, ki preči pobočja Vrha nad Peski. Po približno 10 minutah prečenje melišč pod Vrhom na Peski, bomo prišli manjše razpotje, kjer nadaljujemo levi v smeri "V. Peski". Pot naprej se v nekaj minutah vzpne na manjše travnato sedelce, nato pa se nadaljuje po vse bolj razgledni in občasno tudi kar precej strmi poti. Tej razgledni in razmeroma strmi poti, nato sledimo vse do Vrha nad Peski, le tega pa dosežemo po nekaj minutah nadaljnje hoje.

Vrh nad Peski (2176 m) – Batognica (2164 m);
Iz VnP se spustimo nazaj na sedlo Na Pragu, od tu po poti, ki se zmerno vzpenja po vršnem pobočju Batognice. Tej vse bolj razgledni poti nato sledimo do vrha, le tega pa dosežemo po 15 minutah nadaljnje hoje.

Batognica (2164 m) – KRN (2244 m) – Zavetišče na planini Kuhinja (991 m); 

... iz Krna proti Krnskemu jezeru ...

G kot ...

... Gasilci!

Povsem gasilski mesec se je začel z sektorsko vajo na OŠ Jožeta Krajca Rakek, kjer sem kot sektorski poveljnik vodil vajo na temo evakuacije, iskanja in gašenja. No, če smo pošteni je evakuacijo že izvedlo osebje šole, nam je preostalo samo še preverjanje spiska in usklajevanje z vodjo evakuacije na šoli. Letos je sama evakuacija potekala resnično tekoče in točno po požarnem načrtu. Scenarije je zajemal še reševanje pogrešanih učencev, učiteljice in kuharice, kateri so bili zatečeni nekje v šoli. Istočasno so drugi notranji napadi izvajali gašenje požara v kuhinji. Zaradi lažjega vodenja in dela je bilo delovanje enot razdeljeno na tri sektorje. Od tega sta dva zajemala gašenje in reševanje, tretji pa je bil namenjen samo bolničarjem. 

... GVV-1 na zadnji vaji ...

... delovno mesto prvič, prvovrstna pisarna na svežem zraku
z dinamičnim in včasih eksplozivnim delom ...

... iznos poškodovane kuharice ...

.... vodja sektorja A, notranji napadi za gašenje in reševanje ...

Že teden kasneje je bila sektorska vaja na podružnični osnovni šoli Rudolfa Maistra na Uncu. Scenarij podoben, požar v 2. nadstropju v sobi arhiva, pogrešana učenec in učiteljica. Problem predstavlja lokacija OŠ, katera leži v strnjenem vaškem centru poleg cerkve in župnišča. Plato za delovanje gasilskih enot je res omejen, dodatno še z evakuacijskim mestom in parkiriščem za zaposlene. Problem predstavlja tudi napajanje iz hidrantov, kateri so vsi na isti vodovodni cevi (enote si dobesedno "kradejo" vodo), zato je potrebno paziti oziroma dati prioriteto notranjim napadom. Da ne govorim o njihovem stanju, ki je katastrofalno! Tako, da je bilo parkiranje dveh GVC in še dveh manjših vozil prava umetnost ... če smo že pri dveh GVC-jih, tule je imel naš Renault svojo prvo vajo. 

... delovno mesto drugič, posvetovanje in vodenje notranjih napadov ...

... hidranti niso ravno v odličnem stanju ...

Dva dni pred vajo na POŠ RM Unec smo na sedežu EURO GV v Mali Bukovici izvedli prevzem našega novega vozila GVC 16-25 na podvozju Renault Midlum. O samem prevzemu nebi izgubljal dosti besed, saj smo imeli kar veliko stvari za pregledati, prekontrolirati in preizkusiti. Po prevzemu nas je na Rakeku čakal fenomenalen sprejem: pred vstopom v sam kraj so operativci z vodnimi curki ustvarili slavolok, pred gasilskim domom pa nas je pričakala še mladina z napisom Dobrodošel doma. Mislim, da mi ni treba poudarjati, da smo prihod novega vozila dostojno proslavili v gasilskem domu?

Pregled vozila pred EURO GV ...

... podpis prevzemnega zapisnika ...

... ter zdravica novemu vozilu z željo po dobrem delovanju ...

... sprejem na Rakeku ...

.... proti gasilskemu domu ...

... pred gasilskim domom ...

... drugi dan je bil že opremljen in pripravljen na operativno delovanje ...

Skupaj z Renatom sva sodelovala tudi na dveh tekmovanjih, in sicer na njihovem 5. Gasilskem izzivu v Idriji, pred parim dnevi pa še v Šenčurju na Fire Combat-u. Tekmovala sva brez treningov in čisto za svoj "lušt", obe tekmi pa sva končala med prvo tretjino tekmovalcev, tako kot to midva že znava. Sem pa obe tekmi končal, bolje rečeno začel, s poškodovano (pretegnjeno) mišico. Res konkretne bolečine kot nagrada za premagano progo ... kako že pravijo: srčen pa trčen!? FC že poznate, zato nekaj besed o Izzivu. Proga je bila  domiselno in res zanimivo zastavljena: po lestvi na stolp, nato je vsak na stolp povlekel B cev zvito v kolut, sledil je spust po vrvi - vendar ne do tal, vmes je bilo "okno" skozi katerega si mogel vstopiti na notranjo stran stolpa. Po spuščanju je sledil prenos poškodovanca - lutke (spet vsak svojega), nato pa spet nazaj pod stolp vsak po svojo plinsko jeklenko. Jeklenko si mogel nato skozi preostal del proge (tunel in taraba) prenesti do B cevi. Tu je čakal še zadnji preizkus in sicer vleka polnega B cevovoda in zbijanje tarče. 

... nastop na 5. Gasilskem izzivu v Idriji ...

... po končanem nastopu na FC Senčur ...

Imeli smo tudi že prve operativne vaje namenjene delu z GVC 16-25. Zastavljene so bile preko treh delovnih točk: taktika dela z GVC 16-25, spoznavanje nadgradnje in opremljenosti vozila ter delo strojnika / voznika. V dobrih treh urah so se na vseh točkah zamenjale vse tri skupine, ki so imele nato še dve praktični vaji ... gašenje s klasičnim napadom, ter gašenje z VT napadom. 

.... spoznavanje z opremo v in na vozilu ...

...

... uporaba klasičnih napadov ...

... gašenje vozila z VT in oskrba ponesrečenca ...

Na povabilo WEBO in EURO GV smo sodelovali na dveh njihovih predstavitvah, in sicer v Sežani pred ZGRS Sežana in v Dragomlju pred WEBO. Moram pohvaliti obe ekipi, ki sta res super ... mislim, da bo potrebno druženje ponoviti!

.... fotografiranje predstavnikov WEBO in EURO GV pred razstavljenimi vozili ...

... razstavljena vozila: GVC 24-50 PGD Ribnica,
GVC 16-25 PGD Rakek in GVV-1 PGD  Zavratec ...

... postavljen na ogled ...