Moj blog....: Viševnik, 2050m

Sobota 29.1.2011, ura 5:00 zjutraj ... vstanem še malo mačkast od prejšnjega večera (samo za opravičilo: pri kolegu smo proslavili uradno odprtje njegove nove sobe), se oblečem in se odpravim proti kopalnici. Že spet mi pot prekriža fotr, ki očitno res ne more spati. Ponovi se scena od zadnjič, nato se v kopalnici z mrzlo vodo stuširam in tako spravim k sebi. Ob 5:20 sem že na poti proti Gorenjski, cilj: Pokljuka, natančneje Rudno Polje, od tam pa proti Viševniku (2050m) in Velikemu Draškemu vrhu (2243m). Skupaj 5-6 ure hoje.

Na počivališču Voklo nabavim še baterijske vložke za digitalni fotoaparat. Bencinski servis je skoraj prazen, poleg mene še gorniško opremljen par in sam pri sebi si mislim, da smo edino mi lahko tako "neumni" za take zgodnje ure ob sobotah. Ni hudič, kasneje skupaj lezemo proti vrhu Viševnika - res si majhna Slovenija :)

Vzpon na Viševnik je kratek a sladek, tako bi ga jaz najlažje opisal. Opravim ga v slabih dveh urah, sneg je pomrznjen in zlahka nosi težo telesa, na mesta se pokaže tudi led. Novo zapadlega snega skoraj ni, veter ga je pomel iz pobočja. Ves čas vzpona rahlo sneži, po grebenu in na vrhu pa na trenutke tudi močno piha. Na vrhu sta se v 20 minutah trikat zamenjala gosta megla in čisto z soncem obsijano nebo. Naredim nekaj fotografij, pošljem sms-e in se počasi odpravim proti Velikemu Draškemu vrhu ... najprej se spustim na Srenjski preval in od tu čez Jezerca proti Studorskemu prevalu. Že iz Viševnika proti Srenjskemu prevalu sem imel toliko dela sam s sabo in goro, da mi ni uspelo narediti nobene fotografije ... kasneje pa se je to ponovilo še na Velikem Draškem vrhu. Sem se raje obrnil in prihranil VDV za kakšen drug dan, ko bodo vremenske razmere bolj ugodne ... predvsem manj ledu! In jaz pametnjakovič še namensko pustim drugi cepin v avtu z opravičilom: ah, kaj ga bom pa rabil! Če bi ga imel bi sedaj lahko povedal še kaj o Velikem Draškem vrhu, tako pa boste o njem slišali kdaj drugič. Pošljem sms sodelovcema, da sem obupal ter da se vračam nazaj ... in že sem na poti proti izhodišču. V dveh urah sem na Rudnem Polju, kjer se spokam v avto in se poslovim od zasnežene Pokljuke. Še nekaj foto-utrinkov iz poti: