V drugo gre! Prejšnji vikend mi se ni uspelo niti odpravit … po naporih organizacije gasilskega tekmovanja sem se še iz postelje težko dvignil! … kaj da bi šele zlezel tako dolgo turo! Je bilo kar pametno ostati doma, četudi sem se potem še ves teden sekiral!
Končno nedelja!
Zaradi dolžine ture, pa tudi zaradi navade se s še enim brestovcem Viktorjem že ob treh ponoči odpraviva proti dolini Belopeških jezer … avtocesta do Jesenic me ubija, zato se na počivališču Hrušica za red bull-am, nato pa naprej proti izhodišču. Ker si ni noben od naju pogledal opisa poti, sva zato oba pametna zgrešila odcep v vasi Fužine (Fusine), šele Trbiž (Tarvisio) in tabla za odcep proti mejnemu prehodu Predel naju strezni. Po ogledu opisa in karte se končno spraviva na pravo smer in po 20 minutah sva na parkirišču pri zgornjem Belopeškem jezeru. Opremo gor, nato pa poiščeva oznake za pot št. 513, katera vodi pod ostenje Vevnice in Malega Koritniškega Mangarta. Pot (na začetku široka makadamska cesta) naju mimo zapornic popelje skozi gozd višje proti steni. Po nekaj minutah hitre hoje na dobro označenem odcepu zavijeva levo proti koči Zacchi. Steza se od tu v nešteto okljukih in prav tako neštetih stopnicah vzpenja skozi gozd po levem bregu doline … iz gozda stopimo tik pod kočo Zacchi. Res je hoja po stopnicah naporna, vendar se višinski metri hitro nabirajo in v slabi uri se dvigneva za skoraj 500m. Pod kočo zavijeva desno za oznakami »Via della Vita«, sledi spust proti Stari planini (Alpe Vecchia). Sprva po makadamu nato pa skozi gozd do zaraščene planine, kjer moramo biti pozorni na skoraj skriti odcep – najlažjega najdemo tako, da se orientiramo po balvanu s spominsko ploščo. Mimo njega še par 10m in nato desno na slabo vidno in zaraščeno stezo, ki pa je na srečo dobro označena z rdečimi pikami. Skozi ruševje, katero je zaradi zgodnje jutranje ure še vse od rose, se povzpneva višje do melišča! Spet moje priljubljeno melišče - šodrišče, ki pa je na začudenje kompaktno in dobro za hojo. Tu z začudenjem zagledava množico gornikov (če lahko rečemo cca. 20 osebam množica?), pravo presenečenje saj sva sklepala, da tura ni preveč obiskana. Temu je najbrž botrovala objava na Hribi.net, da je Via della vita ponovno odprta.
Mangart skrajno desno, levo greben ...
Vevnica desno, krnica Zagače vmes, desno Mali Koritniški Mangart
Po prečenju krajšega skalnega skoka (kombinacija skal, blata, trave in ruševja) smo spet na melišču, ki nas popelje v sam zatrep krnice Zagače. Še vedno z obilico s snega, saj v ta kot sonce res nikoli ne posije. Prav mogočno deluje stena nad nama. Malo pospešiva tempo in se prebijeva na čelo »kolone« … vse z razlogom, da nama ne bo potrebno kasneje v koloni preko stene. Še zadnjih 100m in sva pred vstopom v Pot življenja, hitro se opremiva s samovarovalnim kompletom in čelado … nato pa takoj v navpični kamin, ki je po najinem mnenju še najbolj težaven (smotan) del celotne poti. Tu se je potrebno dobesedno prevleči skozi s pomočjo jeklenice in rok … višje pa nas ferrata vodi po policah in naravnih prehodih, razen izpostavljenosti in zračnosti nobenega pretirano zahtevnega dela. Seveda pa naju čaka še osrednji del, kateri je zaradi izredne izpostavljenosti prava poslastica. Spet se mi smeji, in to iskreno! Čez navpičen skok splezava na zagruščeno polico, kjer naju preseneti izvir mrzle vode (snežišča) … nato pa čez gladek prag s pomočjo kovinskih ploščic do cca 20m visoke stene. Kovinske ploščice so posrečena izbira, saj vsako drugačno pomagalo odnesejo plazovi – pa že ploščice so bile mestoma načete. Od tu naravnost navzgor s pomočjo verig in jeklenice, nato po izpostavljeni in lepi prečnici v desno. Sledi še cca 50m plezanja po zajedi, vse okoli nas pa zrak! Fenomenalno! Ko izstopimo iz stene izginejo tudi varovala, sledi prosto plezanje po gladki in zagruščeni steni. Tik nad kovinsko lestvijo, s pomočjo katere se prigoljufamo čez 10m prag, naju od zgoraj zasuje plaz kamenja. Stisneva se ob steno in nagonsko potisneva glavo med ramena … ko se za trenutek umiri opaziva čredo gamsov, katera preči steno iz smeri bivaka Tarvisio proti Vevnici. Viktor izkoristi priložnost in naredi nekaj fotografij, nato pa se še nadaljnjih 10 minut skrivava pred kamenjem – vse dokler še zadnji gams ne konča prečenja nad nama. Po parih metrih sva na razpotju, levo Vevnica in desno bivak Tarvisio.
... pogled na skupino gornikov spodaj v krnici Zagače ...
... vstopni kamin ...
...v samem kaminu, v ozadju gužva ...
... v policah Vevnice ...
...
... tudi tako se da popraviti jeklenico ...
... na nezavarovanem delu stene ...
... osredni del ferrate, izpostavljena in zračna stena ...
... na delu z verigo ...
... izpostavljeni polički med prečenjem na desno ...
... v zračnem razu ...
... po izstopu iz stene, sledi lažje poplezovanje ...
... kovinska lestev ...
Mali Koritniški Mangart ... na poti proti bivaku ...
... bivak Tarvisio, krajši počitek ...
Ker naju čaka še dolgo grebensko prečenje naju prav nič ne mika še vrh Vevnice, tolaživa se, da naju čaka do Mangarta še kar nekaj vrhov … če gremo po vrsti: Rob nad Zagačami 2145m, Koritniški Mali Mangart 2333m, Huda Škrbina 2401m, Mangart 2679m in Rateški Mali Mangart 2278m. Pot vodi ves čas po naši strani grebena, označena s pikami in možici … je pa zaradi manjše obiskanosti slabše vidna. Kombinacija prostega plezanja, varovanja ob jeklenici in hoje naju vodi po prekrasnem grebenu gor in dol … po pravici sva bila tik pred Mangartom že prav sita tega cincanja.
... pogled na Jalovec ...
... pogled iz poti na M.K.Mangart, spodaj bivak Tarvisio ...
... na grebenu, tudi malo megle je bilo ...
... skozi okno ...
... tik pred Mangartom, na pobočju Hude Škrbine .
Najina grebenska pot se konča s priključitvijo na Italijansko pot, ki vodi po severni strani Mangarta. Tu se z Viktorjem ločiva, jaz navzdol proti sedlu, Viktor pa še na vrh. Jaz ne grem, se mi je »zameril« od zadnjič, pa še koleno čutim. Mimo romarske kolone se spustim proti sedlu, vmes skočim še na Rateški Mali Mangart in pomagam skupini hrvaških gornikov, kateri so v gosti megli zašli po izstopu iz Via Italiane in tako zgrešili Slovensko smer. Tik pod Rateškim M. Mangartom si med čakanjem na Viktorja privoščim daljšo pavzo, med katero pomalicam in si prezračim noge. Mislim, da me je tudi za kakih 10 minut zmanjkalo … ravno prav. Ko se mi pridruži še Viktor je čas za sestop proti bivaku Nogara, kateri mi je že znan iz Via Italiana. Sam spust se nama neskončno vleče, kolena in prsti na nogah pa peklensko trpijo. Osebno te poti nebi izbral za vzpon na Mangart! Saj ni čudno, da so na tej poti zgradili bivak!? Skozi strmo gozdno pobočje se spustiva na planino Tamar, od tu naju čaka še 15 minut pešačenja po ravnini. Ko sva nazaj na parkirišču, odloživa nahrbtnike in si privoščiva »ta rosnga gesserja«.
... na ZOO opazovalnici tik ob izstopu Via Italiana ...
... Mangartsko sedlo ...
... proti bivaku Nogara ...
... bivak Nogara ...
... na planini Tamar ...
... ta rosn ...
Celotno pot sva opazovala prekrasni Belopeški jezeri in se odločila, da se v njemu tudi okopava. Glej hudiča, zgornje jezero pa vso v Račji kugi, umazano in polno alg … ha, do spodnjega čistega jezera se nama ne da peš, zato se odločiva za zadnjo možnost – obcestno korito z vodo. Malo čudnih pogledov (dva v samih spodnjicah skačeta ob cesti), pa kaj hočeš … sol je bilo potrebno sprati!
V tretje gre rado, še lažje pa Jure in jaz … v tretjem poizkusu nama končno uspe zlesti na tako pričakovan Božičev (po najino Božičkov) vrh ali po nemško Boschitzberg. Potem, ko naju je dvakrat zavrnilo vreme, prvič prav nesramno z ujmo, katera je prizadela celotno dolino – posledice so vidne še zdaj. Nič ni manjkalo: močan dež, veter, toča, poplave,… noro! Nama ni preostalo drugega kot, da se zapeljeva do izhodišča, od spodaj ogledava steno in se nato vrneva na sončno stran Alp.
Zaradi relativno kratke ture se odločiva za tretji poizkus med tednom, po službi. Jureta poberem v Šentvidu, nato pa hitro proti prelazu Jezerski vrh. S mešanimi občutki (vrhovi KSA so že v temnih oblakih) prečkava bivši mejni prehod in šele, ko se pred nama odpre dolina Bele, nad katero kraljuje sonce, napetost popusti. Ja, danes nama bo pa uspelo! Skozi turistični kraj Železna Kapla kar padeva, danes je v čisto drugem vzdušju kot nazadnje med neurjem. Približno 700m od krajevne table, katera označuje konec vasi, zavijeva levo čez most na nasprotni breg Bele. Tu je manjše, a odlično urejeno parkirišče. Naj vas ne zmoti prepoved parkiranja oziroma vožnje preko mostu – dovoljeno je le za obiskovalce ferrate, v kar nemško govoreče prepriča tudi napis na samem mostu »Ausgenommen Klettersteigbenutzer« . Parkirava, nestrpno navlečeva opremo in se v slabih 5 minutah po peščenem bregu sprehodiva do izhodišča. Uf, takih dostopov se bi pa takoj navadil! Že sam začetek je navdušujoč, prečnica nad vodo, nato navpično navzgor. Človek bi se od veselja kar vrgel v vodo! To kasneje uspe Juretu – s fotoaparatom! Slednji se mu med plezanjem zatakne, nato pa sname iz vrvice in posledično pade kakih 100m proti tlom – sila težnosti pač! Z vsakim odbojem od stene je le-ta manjši, končno delo pa opravi Bela! Svašta!? Pa so šle odlične fotografije! Za kazen do vrha fotografira samo Jure. Smer je zahtevna, predvsem delajo roke – te so na udaru pri vseh prepenjanjih. Hudiča, smer je res posiljena skozi nemogoče prehode! S precej hitrim tempom, vodi Jure, lezeva proti vrhu. Skozi previsen D/E del zlezeva predvsem z veliko trenja in napenjanja mišic. Brez opozorila, ceremonij, fillinga … nenadoma sva na vrhu - če so temu lahko tako reče. Kaj?! To je to, brez kake posebne nagrade na vrhu, razgleda,… nič. Še slavnega okostnjaka nisva videla! Malo razočarana se začneva spuščati proti izhodišču, spust kot tak nič posebnega … malo jeklenic, bolj za tolažbo kot v pomoč, in že sva v dolini. Seveda, očitno še ni bilo zadosti: po izgubljenem fotoaparatu, zgrešenem okostnjaku, razočaranju nad brezizraznim koncem, zgrešenemu Turškem stolpu, … sva očitno še zatavala preveč v desno. Ah, kur.., kar po glavni cesti se napotiva proti parkirišču. Tu nama uspe preplašiti nemška turista, drugače vodnika reševalnih psov, katera se po ogledu fotografij in najinem opisu raje odpeljeta naprej in si pustita Božička za kdaj drugič. Ob povratku si privoščiva še »ta rosnega« na Jezerskem, skoraj brez besed uživava v hidraciji s pogledom na Jezersko Kočno in njeno okolico. Idila!
... po "plaži" do izhodišča ...
... res nekaj posebnega lesti nad vodo ...
... pogled proti dolini Bele ...
... nemogoči prehodi in napori pri prepenjanju ...
... Vibram je moj prijatelj ...
... počivanje na prečnici ...
... pripet na popkovino ...
... Jure v elementu ...
Povzetek: kratka (midva sva bila v eni uri čez, v vodiču piše 2,5 ure – malo pretirano), navita, izjemno naporna, prepadna, ekstremna, naravnost posiljena čez nenaravne prehode …. Vse lepo in prav, vendar ji manjka občutek visokogorja in to pač ni to! V tem se strinjam z Juretom. Popolnoma! Je pa nekaj posebnega, absolutno! Hvala Božiček, se priporočam še za kako darilo v decembru!
