V tretje gre rado, še lažje pa Jure in jaz … v tretjem poizkusu nama končno uspe zlesti na tako pričakovan Božičev (po najino Božičkov) vrh ali po nemško Boschitzberg. Potem, ko naju je dvakrat zavrnilo vreme, prvič prav nesramno z ujmo, katera je prizadela celotno dolino – posledice so vidne še zdaj. Nič ni manjkalo: močan dež, veter, toča, poplave,… noro! Nama ni preostalo drugega kot, da se zapeljeva do izhodišča, od spodaj ogledava steno in se nato vrneva na sončno stran Alp.
Zaradi relativno kratke ture se odločiva za tretji poizkus med tednom, po službi. Jureta poberem v Šentvidu, nato pa hitro proti prelazu Jezerski vrh. S mešanimi občutki (vrhovi KSA so že v temnih oblakih) prečkava bivši mejni prehod in šele, ko se pred nama odpre dolina Bele, nad katero kraljuje sonce, napetost popusti. Ja, danes nama bo pa uspelo! Skozi turistični kraj Železna Kapla kar padeva, danes je v čisto drugem vzdušju kot nazadnje med neurjem. Približno 700m od krajevne table, katera označuje konec vasi, zavijeva levo čez most na nasprotni breg Bele. Tu je manjše, a odlično urejeno parkirišče. Naj vas ne zmoti prepoved parkiranja oziroma vožnje preko mostu – dovoljeno je le za obiskovalce ferrate, v kar nemško govoreče prepriča tudi napis na samem mostu »Ausgenommen Klettersteigbenutzer« . Parkirava, nestrpno navlečeva opremo in se v slabih 5 minutah po peščenem bregu sprehodiva do izhodišča. Uf, takih dostopov se bi pa takoj navadil! Že sam začetek je navdušujoč, prečnica nad vodo, nato navpično navzgor. Človek bi se od veselja kar vrgel v vodo! To kasneje uspe Juretu – s fotoaparatom! Slednji se mu med plezanjem zatakne, nato pa sname iz vrvice in posledično pade kakih 100m proti tlom – sila težnosti pač! Z vsakim odbojem od stene je le-ta manjši, končno delo pa opravi Bela! Svašta!? Pa so šle odlične fotografije! Za kazen do vrha fotografira samo Jure. Smer je zahtevna, predvsem delajo roke – te so na udaru pri vseh prepenjanjih. Hudiča, smer je res posiljena skozi nemogoče prehode! S precej hitrim tempom, vodi Jure, lezeva proti vrhu. Skozi previsen D/E del zlezeva predvsem z veliko trenja in napenjanja mišic. Brez opozorila, ceremonij, fillinga … nenadoma sva na vrhu - če so temu lahko tako reče. Kaj?! To je to, brez kake posebne nagrade na vrhu, razgleda,… nič. Še slavnega okostnjaka nisva videla! Malo razočarana se začneva spuščati proti izhodišču, spust kot tak nič posebnega … malo jeklenic, bolj za tolažbo kot v pomoč, in že sva v dolini. Seveda, očitno še ni bilo zadosti: po izgubljenem fotoaparatu, zgrešenem okostnjaku, razočaranju nad brezizraznim koncem, zgrešenemu Turškem stolpu, … sva očitno še zatavala preveč v desno. Ah, kur.., kar po glavni cesti se napotiva proti parkirišču. Tu nama uspe preplašiti nemška turista, drugače vodnika reševalnih psov, katera se po ogledu fotografij in najinem opisu raje odpeljeta naprej in si pustita Božička za kdaj drugič. Ob povratku si privoščiva še »ta rosnega« na Jezerskem, skoraj brez besed uživava v hidraciji s pogledom na Jezersko Kočno in njeno okolico. Idila!
... po "plaži" do izhodišča ...
... res nekaj posebnega lesti nad vodo ...
... pogled proti dolini Bele ...
... nemogoči prehodi in napori pri prepenjanju ...
... Vibram je moj prijatelj ...
... počivanje na prečnici ...
... pripet na popkovino ...
... Jure v elementu ...
Povzetek: kratka (midva sva bila v eni uri čez, v vodiču piše 2,5 ure – malo pretirano), navita, izjemno naporna, prepadna, ekstremna, naravnost posiljena čez nenaravne prehode …. Vse lepo in prav, vendar ji manjka občutek visokogorja in to pač ni to! V tem se strinjam z Juretom. Popolnoma! Je pa nekaj posebnega, absolutno! Hvala Božiček, se priporočam še za kako darilo v decembru!
Jop, hvala Božičku za zgodnje darilo! Lepo napisano ... abstinenčna kriza pa že dela svoje ... vikend, kje siiiii???!!!!
OdgovoriIzbriši