Nanos kar tako ...

Bodimo si pošteni, po fantovskem četrtku res ni bilo pametno sam hodit po visokogorju. Pa še telo in volja sta bila šibka, tako da se je čas zbujanja dvakrat prestavil. Prvič sem budilko iz 3:00 prestavil na 6:00 in hkrati zavrgel misel na krožno turo Kam.Bistrica - Repov kot -Srebrno sedlo - Planjava - Kamniško sedlo - Brana - Kam.Bistrica. Drugi poizkus prebujanja sem prestavil iz 6:00 na 8:00 in tako iz načrtov izbrisal Snežnik. Malo po 8:00 uri zjutraj se mi le uspe spravit z postelje, pospravim krepčilen zajtrk in kavo za vola ubit. Nov plan: po gamsovih stezah na Nanos ter iskanje lepih prehodov čez skoke, brez varovanja si kaj več nisem mogel privoščiti. Na parkirišču me pričaka gneča, kar malo presenetljivo za petek. Pa tudi jutranji hlad je že izginil in vse do prvih skal vlada brezvetrje, ki kmalu začne povzročati izhajanje "bučnega olja". Ves čas sledim naravnim prehodom, ki me vodijo po razih in travnatih policah proti vrhu, Ne izogibam se lažjemu plezanje in v zadnjem skoku zlezem kvalitetno III+ (15m). Na pobočju sem pustil tudi nekaj krvi, saj so me v desno roko in levo nogo zadeli kamni, katere so sprožili gamsi. Več kot očitno nisem bil dobrodošel, ko sem jih presenetil med njihovo dopoldansko siesto. Hvala bogu, da sem navajen vedno nositi čelado, drugače bi jo skupil tudi v glavo. Tako pa je samo ropotalo, kot ropota toča po pločevini. Na vrhu si  vzamem skoraj 1 uro za prijetno martinčkanje v travi, tik nad zadnjim skalnim skokom. Luksuz! Posebej, ko gledam napore vzpenjajočih se po strmi poti na Nanos. Sestop v slabi eni uri, nato pa zasluženo pivo.

... potek današnjega lazenja ...

... po melišču navzgor ...

... pečevje na levi strani ...

... po levi strani na vrh skoka ...

... zanimiv stolpič na katerega se lahko celo zleze ...

... tule gor, skala za spremembo ni krušljiva ...

... police po katerih sem prečil, so polne znakov gamsje prisotnosti ...

... pogled na že prehojen del raza ...

... počitek in oskrba roke na travni polici ...

... posledice padajočega kamenja ...

... po kanonadi so mi pokazali še en zanimiv prehod ...

... gamsja družinica ...

... pogled na sosednjo Strmo pot, ki je bila danes precej oblegana ...

... še zadnji del, precej razbito pečevje, ki preseneti s kakovostjo ...

... pogled proti zaključku zahtevnejšega dela Strme poti ...

... spodaj in v desno v manj poraščen svet ...

... za mano je večji del poti ...

... trpim!

Oprema gre nazaj v nahrbtnik ...

... pogled proti vrhu Pleše, kjer je oddajnik ....

Brana

Vreme za nedeljo je bilo obetavno, zato je bil plan sledeči: skupaj z Viktorjem in Ano opraviti vzpon na Kamniško sedlo. Tu bi se za nekaj časa naše poti ločile. Z Viktorjem bi splezala po Zgornjem stebru Brane do Šije in nato preko Šije na vrh Brane (-IV/II-III). Ana pa bi ta čas opravila vzpon na vrh po normalnem pristopu. Sestop bi skupaj naredili po južnem grebenu čez planoto Blek in Bosovo grapo nazaj na Jermanco ... lepa tura za primerno vreme. Tako pa? Do sedla dokaj lepo in super za hojo, ravno prav toplo z malo vetra. V dolini meglice, sedlo še dokaj odprto, vrhovi v nizki oblačnosti ... se bo že zjasnilo in odprlo. Tik pred kočo na KS pa so se razmere obrnile za vsaj 100%. Iz Štajerske strani je pritisnil veter, ki je skupaj z meglicami prignal tudi mraz. Na Kredarici doživel v zimskih razmerah veter s 100 km/h, tu je bilo huje. Kasneje začelo tudi rahlo deževati. Res super vremenska prognoza, skoraj čisto točna ... no, vsaj za KSA. Zvečer videl, da je bilo v Julijcih precej bolje.

... proti Pastircem, pot je popravljena ...

... iz Pastircev proti KS, še vedno zgleda obetavno ...

... travniki so polni cvetja ...

V topli koči nas sprejme prijazna oskrbnica, ki je rahlo presenečena nad našim zgodnjim obiskom ... pravi, da že lep čas ni bilo tako zgodnjih obiskovalcev. Do sedla smo rabili dve urici in glede na to, da smo iz Unca speljali ob 3:30 ji kar verjamem. Naslednjo uro posedamo ob čaju in si ogledujemo razstavo prekrasnih likovnih del Ceneta Griljca (upokojenega slikarja, alpinista in gorskega reševalca) na tematiko Himalajskih gora in okolice KSA. Barve so res nekaj posebnega in močne ... tako, da je doživetje slik nekaj posebnega. Pohvale mojstru, ogled priporočam! 

Skoraj ves čas nam uhajajo pogledi proti Brani, a upanje na izboljšanje počasi izginja. Tako kot izginjajo bližnji vrhovi v čedalje nižji oblačnosti. Vseeno se odločimo, da gremo pogledati vsaj do melišča pod Brano - zimska Štajerska ekspres. Kratke rokave in zavihane hlačnice zamenjajo vetrovke, kapuce in rokavice ... v mislih pa sam še vedno upam na vsaj malo plezanja. Upanje zadnje umre? Tik po Šijo se veter še okrepi, sunki nas prestavljajo sem ter tja in z malo lovljenja ravnotežja in sape komaj dosežemo zavetrje na melišču. Tu se veter čisto umiri, skoraj preneha. Malo upanja se ponovno povrne in z Viktorjem se odločiva preizkusiti srečo v severni steni Brane ... vsaj poizkusila bova. Med tem, ko Ana nadaljuje po stezi, se midva opremiva in spraviva v prvi skok nad smerokazom, ki nas usmerja proti vrhu Brane ali proti Cojzovi koči. Skala je mokra in na mesta naložena na debelo z drobirjem. Ker se nizka oblačnost še okrepi se po treh začetnih raztežajih odločiva za prečenje v desno, nazaj na stezo. Nima se smisla zaplezati v težji svet, pa še skala je čedalje bolj mastna in mokra. Da ne govorim o premrzlih prstih. 

... proti Brani v borbi z vetrom ...

... proti vrhu in globlje v meglo ...

... vse okoli naju pa mleko, ki ne daje upanja ...

... zato prečiva v desno čez grapo ...

... nazaj do klasične poti na Brano.

Po krajšem in krušljivem prečenju se priključiva poti, ki po grebenu vodi proti vrhu Brane. Tu se nama ponovno pridruži veter, ki naju/nas ne zapusti vse do vrha. Še malo grebena in vršno teme Brane pa sva pri križu, kjer naju v zavetrju pričakuje Ana, ki je med tem doživela tudi nenavadno srečanje ... pot ji je prečkal zajec. Ne vem kdo je bil bolj začuden? Par fotografij, vpis in nato sestop nazaj proti KS. Pod Šijo znana zgodba z vetrom, zato komaj čakamo kočo in topel čaj. Vremenske razmere vredne julija! V koči je že gneča, vendar se kasneje nihče ne odpravi proti vrhu. Ponovno topel čaj in Viktorjev "štrudl" ter par besed z oskrbnikoma, nato pa sestop proti dolini. Kaplje dežja nas ujamejo na Pastircih ... pa nič hudega saj nas že varuje gozd. V dobri uri smo nazaj pri avtu in na suhem. Še krajši postanek pri izviru Bistrice, kjer si ohladimo noge v osvežujoči ledeno mrzli vodi - ni lepšega! Emmm ... poleg "ta rosnega"! Plani pa ostajajo za drugič, še bo časa in vremena.

... začuden zajec ...

... pri križu na vrhu Brane ...

... Viktor in Ana ...

... med sestopom proti KS ...

... čez Štajersko ekspres ...

... jadranje na sedlu ...

... zgornji steber s Šijo Brane bo moral počakati ...

... ven iz najhujšega, sedaj pa na čaj ...

... in štrudl!

... spust proti Pastircem ...

... kratek postanek, nato pa hitro naprej - prve kaplje že padajo po nas ...

... za konec pa regeneracija nog v ledeno mrzli Kamniški Bistrici ...

Več fotografij pa tule.

Olimje

V petek izkoristila podarjene karte za celodnevno kopanje v toplicah Olimje. Mimogrede, prej bi bila na Krku kot pa v Podčetrtku ...

... daj da te slikam? Ne! Kaj sem rekla? Ja no, okej ...

... zunanji bazen v kompleksu toplic ...

... nekateri pa pozirajo brez prepričevanja ...

... zakaj gasilci takoj zavohamo in opazimo požar tudi na dopustu?

... gorelo je takoj čez mejo na Hrvaški strani ...

... manjkala je službena doza kave, katera zbudi tudi bika ...

Lovska na Gradiško turo, -IV/II, 240m

Pravijo, da gre samo osel dvakrat na led ... ne, ni res! Gre tudi Klemen, vsaj dvakrat! Sem pa nekaj odnesel od tega (poleg nekaj prask): v Gradiško turo grem plezat daljše smeri samo jeseni, spomladi in pozimi ... dokler ne požene listje in vsa ta trava. Navsezadnje bi mi lahko bilo jasno že iz vodiča - vse fotografije so nekako posnete v teh obdobjih? Tako pa sem dvakrat doživel skale, ki so prav puhtele od vročine, zaraščeno steno z raznim trnastim grmičevjem in travo,... itd. Posledica je slabša orientacija in prebijanje skozi vso to zelenje, pa še sonce ne deluje ravno dobro na moje telo => ustvarja obupno željo pa hladnem hmeljevemu napitku!? Še dobro, da imajo takoj pod steno objekt za hidracijo.

Lovska (glej smer pod številko 22)

Skratka, ponovno lezel v ženski družbi ... tokrat v steni desno od položne poti na Gradiško turo. Baje, da je Lovska ... in res je bila lovska! Na začetku lepa skala, ki se v skoku pne cca. 15m, nato malo zelenja, še dva lepa raztežaja in nato .... muka. Zeleni pekel, vendar brez ruševja. Za posladek zaidem tik pred zadnjim raztežajem malo preveč desno in na zadnje stojišče prilezeva skozi zajeten kup zelenja. Se ne čudiva več? Skale žgejo od spredaj, sonce pa od zadaj v glavo ... od-halucinirava še zadnji raztežaj in se vrževa vsa srečna na travno polico. Sestopiva po normalni do kampa Tura, kjer že čaka "ta rosn". Ckkkk ... the end!

Le o čem razmišljam?

Krk - Portafortuna

Po navadi se planirane stvari rade zapletejo oziroma ne iztečejo tako kot so bile planirane. Tako sem mogel dolgo časa planirano in že nestrpno pričakovano tro-dnevno pohajanje po gorah odložiti za nedoločen čas. Škoda, pa res sem se že veselil sproščenega prečenja opisanega tule. Mogoče se je bolje kar odločiti in iti? No, pa saj mi ne bodo nikamor ušle?

Glede na to, da je bilo tole prečenje planirano, se je za mojo odsotnost pripravila tudi Erika – kaj hočeš lepšega kot krajši oddih v Punatu, Krk. Super lahka odločitev.  Meni je zagodlo vreme, njej pa ne … že od srede je uživala v svojem elementu. Zaradi podaljšanega vikenda (dopust) sem se odločil, da grem tudi sam pogledat kakšno je morje pri sosedih … no, po pravici me je bolj mikalo plezališče Portafortuna. Kljub neuspešnemu iskanju somišljenika (med drugim tudi z »oglasom po FB«), ki bi se mi pridružil, sem se v petek po kosilu sam odpravil proti Krku. Bom pa lezel temu primerne smeri ali pa našel koga v plezališču?

Sama vožnja in pot nič posebnega: nakup HRK-ov pri gostišču Potok, prestop meje, plačilo cestnine (8 HRK – so podražili ti naši preljubi sosednje!), standardni postanek na počivališču Vrata Jadrana, nato pa malo kolone čez Bakar in že sem ponovno plačeval – tokrat mostnina čez Krški most (35 HRK). Nič posebnega, razen parih čudakov, ki so bili med vožnjo očitno pod vplivom petka 13.! Sej ni čudno, da kar naprej poka?! Najavim se dragi, da sem na Krku in da naj se ne pusti motiti pri uživanju … grem najprej v plezališče in se vidiva proti večeru. Sama vožnja čez Krk, do parkirišča pod plezališčem mi vzame dobre pol ure uživaške vožnje: stranska stekla spuščena in radio na primerni jakosti. Sledim cesti Punat – Baška in cca 10 km pred Baško parkiram na parkirišču, ki leži nasproti modre stavbe – nekoč diskoteke Portafortuna. Vzamem vodo in plezalnike ter se čez most vrnem po cesti nazaj do izvira pitne vode. Tu skrenem s glavne ceste in sledim stezi, katera se za izvirom vije skozi gozd in nato po meliščih pod steno. Pazite, da zapirate vrata za sabo (dvoje jih je) … mislim, da so z namenom tam! Pri večjemu melišču se odločim, da grem desno, na še ne označene sektorje. Naravnost po melišču navzgor je grapa po kateri sem kasneje sestopil, levo pa sektor D. Sama pot nadaljuje pod stenami in pripelje naravnost do sektorja C. Ker sem sam nimam kaj iskati na plezališču, pa tudi sicer razen dveh Madžarov plezališče sameva. Zato zavijem desno pod steno, katera se mi zdi lahko preplezljiva. Preobujem, vodo skrijem v senco in zaplezam čez prvi skok … takoj me preseneti dobra skala – sivi in rumeni apnenec, ki je zaradi vode dodobra naostren. Posledica je veliko ostrih, a kvalitetnih oprimkov. Po prvih parih metrih skoraj v ravni liniji prečim v levo, kratek skok navzgor in nato ponovno v desno na s travo in grmičevjem poraščeno izravnavo. Za enkrat čisti užitek … Nadaljujem skoraj naravnost navzgor po očitni liniji, ki se zaključi na večji polici – le ta se spušča na levo proti grapi … po njej je možno prečenje celotne stene od leve proti desni. To pridno izkoriščajo ovce, ki se tod pasejo … čeprav ne vem na čemu??! … čelada je priporočljiva, saj ti te »kepe volne« pridno spuščajo kamne z vrha stene. Pa kar dobro merijo!

... na dostopu proti steni ....

... melišče in grapa nad njim, levo sektor D, desno pa grem jaz ...

... prvi skok nad meliščem ...

Po polici prečim v desno in spotoma iščem primeren prehod višje … lahko bi nadaljeval po polici skrajno v desno, kjer je enostaven izstop na višje ležeče pobočje … vendar zakaj že? Po dobrih 15m najdem primeren izstop čez kratek kamin, ki te izpljune naravnost na krušljivo pobočje. Od tu je še 5 minut vzpona po položnem skalnem pobočju do vrha (celih 375 m.n.v). Razgled je pa super, vidi se »lunina površina« levo nad Baško, plaža v Baški, celoten greben in celo Punat in mesto Krk na drugi strani. Vročih 35°C in brezvetrje sta pripomogla do obarvanja majice iz svetlo sive na temno sivo … še spust me čaka, nato pa na pivo! Spust opravim po že prej omenjeni grapi, krušljivo do »fundamenta«, drsam se levo in desno, pri tem pazim da ne plašim ovc, katere se pasejo po grapi. Tik pred iztekom na melišču na levi (gledano v smeri sestopa) opazim novo smer, katera je označena s 5C in se pne po zajedi navzgor – kolikor sem videl še ni očiščena in brez svedrovcev. Drugače lahko dobite več informacij o plezališču tule. 

... kaminček, kateri nas pripelje na izstopno pobočje ...

... kamin je za mano in prav tako večji del stene ...

... pogled proti melišču, vidna je steza proti sektorju C ...

... ovce med pašo in proženjem kamenja ...

... pogled proti Baški in sektorjem C in D, zadaj sta še A in B ...

... na vrhu, še tja gor skočim in bo zadosti za danes ...

... plezalniki prijemljejo res dobro ...

... tam čez je pa lunina površina ...

... med sestopom po grapi pazim, da ne plašim ovc ...

... nova smer 5c, še brez svedrovcev ...

... tule gor gre ...

... tako pa sem šel jaz ...

... malo hladu pa tud ne škodi?

Po sestopu paše malo skrite H₂O, nato pa hiter sestop do parkirišča. Preden se odpeljem nazaj še prevetrim avto, sonce in pločevina naredita svoje … termometer kaže na zdravih 39°C. Odlično za savnanje! Preko prelaza Treskavac se odpeljem nazaj proti Punatu, kjer si v kampu privoščim prvi vrček »ta rosnega«! Aaaahhh, paše pa. Nato pa na plažo, kjer se martinčkati Erika in Barbara … po pravici povedano sem se že v prvi uri naveličal poležavanja na plaži. Kaj hočemo, nismo vsi za vse. Po večerji (lignji z žara) seveda nismo zamudili sprehajanja ob plaži, posedanja ob obali in Veselih Puntskih noći … zaradi, katerih sem bil kasneje tudi ob nekaj spanca. Drugi del so mi vzela ne preveč mehka tla v hotelski sobi … ne sprašujte zakaj tla? 

... paše pa paše, pa čeprav Ožujsko ...

... tako se pa da preživet del dneva, na preži ...

... sončni zahod iz terase restavracije ...

... večerni sprehod ob obali ...

... začetek vesele Puntarske noći, ki je trajala do jutra ...

... sobotno poležavanje - imam nov klobuček!

Drug dan sem izkoristil za dopoldansko poležavanje in lenarjenje na plaži, prvi del popoldneva pa za vožnjo domov. Očitno nimam sreče, kolona čez ves Bakar, nato po avtocesti brez problema skoraj do počivališča Rupa, skoraj! Nato pa kolone in počasna vožnja do cestninske postaje Rupa, več kot 1,5 ure za slabih 5 km AC. Navdušujoče! Preko meje in nato do doma pa tekoče, res neverjetno. Še se vrnem … 

... daleč, daleč je še ...