Jelenk (1107m) in Porezen (1630m)

Sobota, ura 5:00 in budilka me vrže pokonci ... tokrat ne za v službo. Se oblečem, poberem opremo in se odpravim ... v dnevni sobi pa fotr za televizijo, malo se začudeno pogledava, objasniva kaj kdo dela in kam kdo gre in že sem v avtu - smer Idrija.

Na parkirišču v Spodnji Kanomlji pred podjetjem Rotomatica se preobujem v gojzarje, na hrbet vržem nahrbtnik, nadanem čelno svetilko in pripravim pohodne palice. Tako, ura je 6:30 in moja manjša turneja se začenja .... Čez most nad Kanomeljščico in mimo tovarne se odpravim proti Jelenku ... sprva lepo po cesti, nato pa me markacije usmerijo levo in navzgor čez travnik. Že tu se začne moje prvo današnje "izgubljanje", v trdi temi izgubim pravo pot in se po zapuščeni stezici odpravim navzgor ... do nekakšnega bunkerja, kjer ne morem naprej. No fino, lepo za začetek ... ne preostane mi drugega kot spust do zadnje videne markacije. Približno 20 minut tavanja po gozdu me končno pripelje do prave poti. Sledi ura vzpona po gozdu, poslušanje pokanja vejic, kotaljenja kamenja in "čudnih" glasov ... ne mesta prav creepy, vendar vsi vemo, da duhovi in druge nadnaravne stvari ne obstajajo ;) Tako vse do razcepa, kjer se na levo loči položna pot, na desno pa zavarovana pot ... tu se noč umakne dnevu in jaz grem desno.

Bunker - ali nekaj podobnega...

Končno spet na pravi poti in ne ni megla temveč moje pregrevanje :)

Razcep - šel desno....

Od tu je potrebno dobesedno slediti markacijam, steza je slabo vidna, na mesta je ni ... pravo markirano brezpotje. Do varovanega dela poti se še enkrat izgubim, ko se zaplezam na manjši skalni vrh od koder ne znam naprej - ponovim že znan trik in se povrnem nazaj na zadnjo videno markacijo. Kmalu sem na varovanem delu, kjer si pomagam z gumiranimi jeklenicami. Ta del prehodim še posebej počasi saj so skale mokre ... nič boljše pa ni na odsekih, kjer steza vodi po travnatem pobočju - mokra steza v kombinaciji z listjem, deloma snegom. Pri vpisni knjigi naredim krajši postanek, vpišem se v knjigo in pripravim za še zadnji zahtevnejši odsek. Tu so mi prišle prav ferrata rokavice - se ni dalo drugače, kot vlečiti po jeklenicah.

Drugo izgubljanje in razgled iz skalnega vrha ....

... vstop v zavarovani del poti ....

... vpisna knjiga, letos tretji - če verjamemo vpisom....

... na izstopu iz varovanega dela, od tu po grebenu naprej....

Prevlečem se skozi zadnji del in po grebenu nadaljujem pot, kjer doživim najbolj čudno srečanje tega dneva - ne vem kdo se je bolj prestrašil in kasneje bolj nejeverno gledal? Hodim in gledam v tla, ko se prebijam preko razpok in škrapelj in ko dvignem glavo me preseneti nejasen obris v megli in dvoje svetlečih oči ... tu mi je srce za kratek hip padlo v gležnje, da se ne izrazim na bolj sočen izraz. Mislim, da sem potreboval kako minuto preden sem ugotovil za kaj se gre in izvlekel digitalec. Kozel ... pa kaj dela kozel sredi gozda? Elegantno pozira med tem, ko ga fotografiram ... nato pa se odpraviva naprej - vsak v svojo stran in vsak z svojimi mislimi o tem srečanju. Še 20 minut hoje in že stojim na vrhu ... kot naročeno se meglice umaknejo in sonček se prikrade izza oblakov. Bomba prvič! Hitro nekaj fotografij, kratko javljanje sodelavcema in Eriki, da sem na vrhu in že hitim proti dolini. Dobra urica in pol in že sem pred avtom.

... ? ....

Kaj pri hudiču dela kozel sam sredi gozda?

... meglice bežijo pred sončkom ....

... prekrasen pogled ....

Zmečem opremo v avto, nekaj malega prigriznem in ponovno sem na poti - smer Cerkno. Na bencinskem servisu pred Cerknim skočim še po pijačo in dopig ... da slučajno ne omagam na poti proti vrhu Porezna. Tu opravim tudi še zadnje, tretje izgubljanje in namesto skozi Cerkno zapeljem mimo in proti Škofji Loki. Po 10 minutah vožnje mi postane jasno, da nekaj ni vredu in ponovno obračam - tokrat z avtom. Poizkus, da bi turo začel iz Labinj mi prepreči zaprta pot in odpeljem se do rezervnega izhodišča - vas Poče. Po parkiranju pred gasilskim domom (ja spet gasilci in ne nisem zaparkiral garaže!) se skozi vas odpravim proti vrhu. Markacije me sprva vodijo po lepi in široki poti, kasneje pa se kmalu zagrizejo v pobočje. Tu prečim tudi manjši potok, ki se napaja iz talečega snega višje v gori.

začetek poti ....

 ... potok hudournik ...

...

... prvič se pokaže vrh Porezna ....

... zaglej in poglej ....

izvirna markacija ....

Po uri hoje dosežem gozdno mejo in drevesa se umaknejo travi in snegu. Ker je snega malo, povrhu je pa še južen in čisto gnil, si ne nadenem derez in pogumno zagrizem proti vrhu. In se je začelo ... ugrezati, včasih do kolen, nekje pa zlahka po vrhu. Proti vrhu se začne izmenjavati poledenel sneg, trava in južen sneg. Nekako mi uspe slalomirati med njimi in se izogibati poledenelim delom. Na vrhu pa rajsko! Sonček dela na polno, brezvetrje, jasno vse naokoli ... Triglav, Storžič, Grintovec, Snežnik,... vse na dosegu roke. Bomba drugič! 13:30 dosežen je tudi Porezen - zadosti bo za danes. Cele pol ure uživam na vrhu, se sončim in sušim majice ... spet poklicat mojo in sodelavce, javim se tudi domov - da ne bo panike. Ko se naužijem lepote in opravim vse dolžnosti me čaka samo še spust .... katerega opravim v uri in pol.

Razpotje ...

... pogled nazaj na prehodeno pot ...

... vrh Porezna se čedalje bolj približuje ...

... poledenel vrh ...

... pogled proti Triglavu ...

... sušenje majic in doping ...

Na parkirišču se preoblečem in pospravim opremo. Ustavim še v Cerknem, kjer mi Sedej Danilo razkaže gasilski dom in tehniko PGD Cerkno. Ostal brez besed! Urejen gasilski dom, veliko tehnike, nova vozila, 50 operativcev in vsak opremljen z svojo osebno zaščitno opremo,.... itd. Vsaka čast in pohvale! Spijem še pivo, malo se zaklepetava in razglabljava o gasilcih :) nato pa počasi domov. 

Gasilski dom PGD Cerkno ....

... urejene garderobne omarice za operativce ....

... urejen gasilski dom.

Na kratko o dnevu: 9 ur hoje, približno 4000m višinske razlike, sonček in prelepi razgledi, brez žuljev - čevlji so se odlično obnesli, kljub temu da niso uhojeni, nobene gužve med hojo in na koncu še gasilci. Še več takih :)