Krk - Portafortuna

Po navadi se planirane stvari rade zapletejo oziroma ne iztečejo tako kot so bile planirane. Tako sem mogel dolgo časa planirano in že nestrpno pričakovano tro-dnevno pohajanje po gorah odložiti za nedoločen čas. Škoda, pa res sem se že veselil sproščenega prečenja opisanega tule. Mogoče se je bolje kar odločiti in iti? No, pa saj mi ne bodo nikamor ušle?

Glede na to, da je bilo tole prečenje planirano, se je za mojo odsotnost pripravila tudi Erika – kaj hočeš lepšega kot krajši oddih v Punatu, Krk. Super lahka odločitev.  Meni je zagodlo vreme, njej pa ne … že od srede je uživala v svojem elementu. Zaradi podaljšanega vikenda (dopust) sem se odločil, da grem tudi sam pogledat kakšno je morje pri sosedih … no, po pravici me je bolj mikalo plezališče Portafortuna. Kljub neuspešnemu iskanju somišljenika (med drugim tudi z »oglasom po FB«), ki bi se mi pridružil, sem se v petek po kosilu sam odpravil proti Krku. Bom pa lezel temu primerne smeri ali pa našel koga v plezališču?

Sama vožnja in pot nič posebnega: nakup HRK-ov pri gostišču Potok, prestop meje, plačilo cestnine (8 HRK – so podražili ti naši preljubi sosednje!), standardni postanek na počivališču Vrata Jadrana, nato pa malo kolone čez Bakar in že sem ponovno plačeval – tokrat mostnina čez Krški most (35 HRK). Nič posebnega, razen parih čudakov, ki so bili med vožnjo očitno pod vplivom petka 13.! Sej ni čudno, da kar naprej poka?! Najavim se dragi, da sem na Krku in da naj se ne pusti motiti pri uživanju … grem najprej v plezališče in se vidiva proti večeru. Sama vožnja čez Krk, do parkirišča pod plezališčem mi vzame dobre pol ure uživaške vožnje: stranska stekla spuščena in radio na primerni jakosti. Sledim cesti Punat – Baška in cca 10 km pred Baško parkiram na parkirišču, ki leži nasproti modre stavbe – nekoč diskoteke Portafortuna. Vzamem vodo in plezalnike ter se čez most vrnem po cesti nazaj do izvira pitne vode. Tu skrenem s glavne ceste in sledim stezi, katera se za izvirom vije skozi gozd in nato po meliščih pod steno. Pazite, da zapirate vrata za sabo (dvoje jih je) … mislim, da so z namenom tam! Pri večjemu melišču se odločim, da grem desno, na še ne označene sektorje. Naravnost po melišču navzgor je grapa po kateri sem kasneje sestopil, levo pa sektor D. Sama pot nadaljuje pod stenami in pripelje naravnost do sektorja C. Ker sem sam nimam kaj iskati na plezališču, pa tudi sicer razen dveh Madžarov plezališče sameva. Zato zavijem desno pod steno, katera se mi zdi lahko preplezljiva. Preobujem, vodo skrijem v senco in zaplezam čez prvi skok … takoj me preseneti dobra skala – sivi in rumeni apnenec, ki je zaradi vode dodobra naostren. Posledica je veliko ostrih, a kvalitetnih oprimkov. Po prvih parih metrih skoraj v ravni liniji prečim v levo, kratek skok navzgor in nato ponovno v desno na s travo in grmičevjem poraščeno izravnavo. Za enkrat čisti užitek … Nadaljujem skoraj naravnost navzgor po očitni liniji, ki se zaključi na večji polici – le ta se spušča na levo proti grapi … po njej je možno prečenje celotne stene od leve proti desni. To pridno izkoriščajo ovce, ki se tod pasejo … čeprav ne vem na čemu??! … čelada je priporočljiva, saj ti te »kepe volne« pridno spuščajo kamne z vrha stene. Pa kar dobro merijo!

... na dostopu proti steni ....

... melišče in grapa nad njim, levo sektor D, desno pa grem jaz ...

... prvi skok nad meliščem ...

Po polici prečim v desno in spotoma iščem primeren prehod višje … lahko bi nadaljeval po polici skrajno v desno, kjer je enostaven izstop na višje ležeče pobočje … vendar zakaj že? Po dobrih 15m najdem primeren izstop čez kratek kamin, ki te izpljune naravnost na krušljivo pobočje. Od tu je še 5 minut vzpona po položnem skalnem pobočju do vrha (celih 375 m.n.v). Razgled je pa super, vidi se »lunina površina« levo nad Baško, plaža v Baški, celoten greben in celo Punat in mesto Krk na drugi strani. Vročih 35°C in brezvetrje sta pripomogla do obarvanja majice iz svetlo sive na temno sivo … še spust me čaka, nato pa na pivo! Spust opravim po že prej omenjeni grapi, krušljivo do »fundamenta«, drsam se levo in desno, pri tem pazim da ne plašim ovc, katere se pasejo po grapi. Tik pred iztekom na melišču na levi (gledano v smeri sestopa) opazim novo smer, katera je označena s 5C in se pne po zajedi navzgor – kolikor sem videl še ni očiščena in brez svedrovcev. Drugače lahko dobite več informacij o plezališču tule. 

... kaminček, kateri nas pripelje na izstopno pobočje ...

... kamin je za mano in prav tako večji del stene ...

... pogled proti melišču, vidna je steza proti sektorju C ...

... ovce med pašo in proženjem kamenja ...

... pogled proti Baški in sektorjem C in D, zadaj sta še A in B ...

... na vrhu, še tja gor skočim in bo zadosti za danes ...

... plezalniki prijemljejo res dobro ...

... tam čez je pa lunina površina ...

... med sestopom po grapi pazim, da ne plašim ovc ...

... nova smer 5c, še brez svedrovcev ...

... tule gor gre ...

... tako pa sem šel jaz ...

... malo hladu pa tud ne škodi?

Po sestopu paše malo skrite H₂O, nato pa hiter sestop do parkirišča. Preden se odpeljem nazaj še prevetrim avto, sonce in pločevina naredita svoje … termometer kaže na zdravih 39°C. Odlično za savnanje! Preko prelaza Treskavac se odpeljem nazaj proti Punatu, kjer si v kampu privoščim prvi vrček »ta rosnega«! Aaaahhh, paše pa. Nato pa na plažo, kjer se martinčkati Erika in Barbara … po pravici povedano sem se že v prvi uri naveličal poležavanja na plaži. Kaj hočemo, nismo vsi za vse. Po večerji (lignji z žara) seveda nismo zamudili sprehajanja ob plaži, posedanja ob obali in Veselih Puntskih noći … zaradi, katerih sem bil kasneje tudi ob nekaj spanca. Drugi del so mi vzela ne preveč mehka tla v hotelski sobi … ne sprašujte zakaj tla? 

... paše pa paše, pa čeprav Ožujsko ...

... tako se pa da preživet del dneva, na preži ...

... sončni zahod iz terase restavracije ...

... večerni sprehod ob obali ...

... začetek vesele Puntarske noći, ki je trajala do jutra ...

... sobotno poležavanje - imam nov klobuček!

Drug dan sem izkoristil za dopoldansko poležavanje in lenarjenje na plaži, prvi del popoldneva pa za vožnjo domov. Očitno nimam sreče, kolona čez ves Bakar, nato po avtocesti brez problema skoraj do počivališča Rupa, skoraj! Nato pa kolone in počasna vožnja do cestninske postaje Rupa, več kot 1,5 ure za slabih 5 km AC. Navdušujoče! Preko meje in nato do doma pa tekoče, res neverjetno. Še se vrnem … 

... daleč, daleč je še ...