Moj blog....: Brana

Vreme za nedeljo je bilo obetavno, zato je bil plan sledeči: skupaj z Viktorjem in Ano opraviti vzpon na Kamniško sedlo. Tu bi se za nekaj časa naše poti ločile. Z Viktorjem bi splezala po Zgornjem stebru Brane do Šije in nato preko Šije na vrh Brane (-IV/II-III). Ana pa bi ta čas opravila vzpon na vrh po normalnem pristopu. Sestop bi skupaj naredili po južnem grebenu čez planoto Blek in Bosovo grapo nazaj na Jermanco ... lepa tura za primerno vreme. Tako pa? Do sedla dokaj lepo in super za hojo, ravno prav toplo z malo vetra. V dolini meglice, sedlo še dokaj odprto, vrhovi v nizki oblačnosti ... se bo že zjasnilo in odprlo. Tik pred kočo na KS pa so se razmere obrnile za vsaj 100%. Iz Štajerske strani je pritisnil veter, ki je skupaj z meglicami prignal tudi mraz. Na Kredarici doživel v zimskih razmerah veter s 100 km/h, tu je bilo huje. Kasneje začelo tudi rahlo deževati. Res super vremenska prognoza, skoraj čisto točna ... no, vsaj za KSA. Zvečer videl, da je bilo v Julijcih precej bolje.

... proti Pastircem, pot je popravljena ...

... iz Pastircev proti KS, še vedno zgleda obetavno ...

... travniki so polni cvetja ...

V topli koči nas sprejme prijazna oskrbnica, ki je rahlo presenečena nad našim zgodnjim obiskom ... pravi, da že lep čas ni bilo tako zgodnjih obiskovalcev. Do sedla smo rabili dve urici in glede na to, da smo iz Unca speljali ob 3:30 ji kar verjamem. Naslednjo uro posedamo ob čaju in si ogledujemo razstavo prekrasnih likovnih del Ceneta Griljca (upokojenega slikarja, alpinista in gorskega reševalca) na tematiko Himalajskih gora in okolice KSA. Barve so res nekaj posebnega in močne ... tako, da je doživetje slik nekaj posebnega. Pohvale mojstru, ogled priporočam!

Skoraj ves čas nam uhajajo pogledi proti Brani, a upanje na izboljšanje počasi izginja. Tako kot izginjajo bližnji vrhovi v čedalje nižji oblačnosti. Vseeno se odločimo, da gremo pogledati vsaj do melišča pod Brano - zimska Štajerska ekspres. Kratke rokave in zavihane hlačnice zamenjajo vetrovke, kapuce in rokavice ... v mislih pa sam še vedno upam na vsaj malo plezanja. Upanje zadnje umre? Tik po Šijo se veter še okrepi, sunki nas prestavljajo sem ter tja in z malo lovljenja ravnotežja in sape komaj dosežemo zavetrje na melišču. Tu se veter čisto umiri, skoraj preneha. Malo upanja se ponovno povrne in z Viktorjem se odločiva preizkusiti srečo v severni steni Brane ... vsaj poizkusila bova. Med tem, ko Ana nadaljuje po stezi, se midva opremiva in spraviva v prvi skok nad smerokazom, ki nas usmerja proti vrhu Brane ali proti Cojzovi koči. Skala je mokra in na mesta naložena na debelo z drobirjem. Ker se nizka oblačnost še okrepi se po treh začetnih raztežajih odločiva za prečenje v desno, nazaj na stezo. Nima se smisla zaplezati v težji svet, pa še skala je čedalje bolj mastna in mokra. Da ne govorim o premrzlih prstih.

... proti Brani v borbi z vetrom ...

... proti vrhu in globlje v meglo ...

... vse okoli naju pa mleko, ki ne daje upanja ...

... zato prečiva v desno čez grapo ...

... nazaj do klasične poti na Brano.

Po krajšem in krušljivem prečenju se priključiva poti, ki po grebenu vodi proti vrhu Brane. Tu se nama ponovno pridruži veter, ki naju/nas ne zapusti vse do vrha. Še malo grebena in vršno teme Brane pa sva pri križu, kjer naju v zavetrju pričakuje Ana, ki je med tem doživela tudi nenavadno srečanje ... pot ji je prečkal zajec. Ne vem kdo je bil bolj začuden? Par fotografij, vpis in nato sestop nazaj proti KS. Pod Šijo znana zgodba z vetrom, zato komaj čakamo kočo in topel čaj. Vremenske razmere vredne julija! V koči je že gneča, vendar se kasneje nihče ne odpravi proti vrhu. Ponovno topel čaj in Viktorjev "štrudl" ter par besed z oskrbnikoma, nato pa sestop proti dolini. Kaplje dežja nas ujamejo na Pastircih ... pa nič hudega saj nas že varuje gozd. V dobri uri smo nazaj pri avtu in na suhem. Še krajši postanek pri izviru Bistrice, kjer si ohladimo noge v osvežujoči ledeno mrzli vodi - ni lepšega! Emmm ... poleg "ta rosnega"! Plani pa ostajajo za drugič, še bo časa in vremena.