Dan G ... Glinščica in Gradiška

Sploh nisem rasist, vendar mi gredo italijani že počasi na živce - ne vsi, ampak tile v hribih oziroma te katere jaz srečujem ... saj najbrž niso vsi taki?! Ali pa tudi! Zmeraj jih je najmanj po 30 v skupini, nikakor jih ne moreš obvozit oziroma z velikimi težavami, niso počasni ampak polžasti, non-stop čeblajo in nikamor se ne premaknejo - aja, tole sem že rekel! Okej, prav gotovo nas tudi oni vidijo na kak podoben način, samo meni gredo ti naši zahodni sosedi res na živce - kako pa to, da se Nemci in Avstrijci lahko gibljejo normalno po hribih? Pa še povsod so, danes naletel na njih v Glinščici (nič čudnega ker je pač tole sedaj v italiji), prav tako jih čakal na Gradiški turi! Zadosti o tem, izkašljal sem se ...

Že po poti proti Glinščici sem prejel sms od Viktorja - pravi, da gre na Gradiško in sprašuje po času hoje. Zmenimo se, da se dobimo kasneje nekje v okolici Gradiške. Danes preverim dostop čez Pesek - v  centru Bazovice zavijem levo za Reko - Fijume, čez 200m prečkam glavno cesto v smeri San Lorenzo / Pesek ... označeno je tudi za Glinščico. Peljem mimo Bazoviških fojb in čez 5 minut sem že na zgornjem parkirišču, kjer parkiram in se opremim. Na parkirišču srečam še dva slovenca in med pogovorom izvem, da imata podobno izkušnjo z iskanjem ferrat kot jaz in Viktor pred enim tednom. Poslovimo se in si zaželimo srečo, nato pa vsak v svoje skale ... jaz v Bruno Biondi, vendar po nasprotni smeri od zadnjič. Sam sem v smeri, v daljavi pa že slutim gnečo saj slišim glasno govorjenje tik pod smerjo Val Rosandra. Smer, katera je bila že pred enim tednom oblegana in sva se jo z Viktorjem izognila. Ko zlezem Biondi se odločim, da preplezam še smer zahtevnosti E, katera se višje priključi ferrati Val Rosandra. Pričakoval sem več napora, vendar ni od muh ... na mesta je stena previsna in zahteva kar precej moči rok. Višje naberem divji timijan, kateri prerašča celotno steno in opominja na bližino mediterana, nato pa se spustim nazaj do parkirišča.

Vstop v Bruno Biondi je lahek ...

... kmalu pa se postavi pokonci ...

... naslednjič si bo potrebno ogledati tudi sosednji breg ...

... samovarovanje ...

...avtoportret ...

... ni daleč, blizu pa tudi ne ...

... gladka prečnica ...

... tule se gre na trenje in na moč ...

... ferrata zahtevnosti E ...

... v pomoč so tudi rokavice brez prstov in ojačanjem v predelu dlani in prstov ...

... previsnost stene ...

... pogled proti dolini ...

... oznaka zahtevnosti ...

Odpeljem se do Vipave in nato pod vznožje Gradiške ture. Parkiram, nato pa hitro v steno z namenom, da srečam Viktorja na izstopu iz plezalne smeri. Račun brez krčmarja ... tu se začne kalvarija z zgoraj omenjenimi italijani. Pa ne bom več jamral, do police se več kot pol ure vlečem za njimi ... nato pa mimo njih po obvozu skozi grapo, katera ni varovana. Malo več previdnosti in že sem mimo njih, ferrati se priključim višje na grebenu, ko prehitim vso skupino. Hvala Bogu! Danes nimam namena obiskati vrha, zato se spustim nazaj po peš poti. Spodaj v športnem parku si naročim hladno pivo in počakam, da čez Plaz prideta še Viktor in Ana. Spijemo pivo, malo poklepetamo ... sta prvič v teh koncih in se jima dopade ... nato pa počasi domov. Zadosti za danes ....

.. na vstopnem delu Gradiške ture ....

... o tem sem govoril na začetku ...

... po grapi na desni mimo skupine, tu že kažem osle ;)

... panorama Vipavske doline ...

... na pivu v športnem parku in kampu Gradiška tura.