Moj blog....: Val Rosandra ali kako ne plezati po Glinščici ...

Končno mi je uspelo obiskati tudi dolino Glinščice, z mano je bil še sodelavec Viktor. Najin namen je bil preplezati čim več ferrat v dolini ... lep načrt, če bi poznala točen dostop! Po internetu sva izbrskava nekaj možnih dostopov, pa še s tem sva imela velike probleme. Pokazalo se je, da je zelo malo uporabnih podatkov o ferratah v dolini. Vseeno sva že zjutraj na poti proti cilju, iz avtoceste zapeljeva v Kozini ter se nato mimo Ocizle zapeljeva v Beko - to je manjša vasica na robu doline, tik ob meji Slovenija - Italija. Tu je konec vožnje, avto parkirava v bližini cerkvice in se mimo zadnje hiše (na levi, notranjost dvoriščnega zida je porisana s prekrasno sliko Mojzesovega prečkanja vode) spustiva proti desni v dolino. Hodiva po Poti prijateljstva in se precej hitro in strmo spuščava, po pol ure doseževa dno doline ravno pri mejni čuvajnici. Ker se tu poti razcepijo, smerokazi pa so (čeprav dvojezični) zelo borni in nama ne pomagajo prav nič. Viktor začne s tem kar je potem ponavljal še nadaljnje dve ure - v zasilni italijanščini sprašavati domačine kje pri hudiču so te ferrate?! V nadaljnih dveh urah se vzpenjava, spuščava, po tiho preklinjava na čedalje bolj vročem soncu, se obračava, sprašujeva, ponovno obračava, ... vmes osvojiva nama neznani vrh, kateri nama z višino nekaj čez 400m odpre pogled na Trst in Kozino. Končno s pomočjo Viktorjevega fotoaparata odkrijeva in si prizumirava rdeče pikice v steni, ki kake pol ure hoje vstran lazijo po steni. Končno sva jo našla! Sledi manjše razočaranje, ko doseževa izhodišče ... avtobus italijanov, kateri se učijo hoje po ferratah! Kolona se ne premakne nikamor, zato hitro pade odločitev, da greva po svoje in počez proti vrhu. - pustiva ferratanje za drugič. Med grmički bazilike (dišalo za znoret!) se povzpneva mimo kolone, paziva na kačone, ki se grejejo na sončku in z nekaj plezanja 1. in 2. stopnje sva po 20 minutah na vrhu. Najino "prvenstveno" smer lahko poimenujemo kar Arivederči Lah. Od tu se odpre še en pogled na res prekrasno dolino reke Glinščice ali Val Rosandre - ob priložnosti se spustim še do slapov in raziščem tudi drugo stran doline. Sledi še povratek, po dobri uri hoje s precej hitrim tempom sva nazaj pri avtu, že med potjo se nama je zaluštalo po hladnem točenem pivu. Še sreča, da je v neposredni bližini pivovarna Mahnič - prvo pivo kar izhlapi in šele pri drugem okusim pravi okus. Božansko! Kratek povzetek: kljub spremembi načrta je bila za nama izjemna tura z veliko višinci in več kot 5 ur hoje, prekrasnim vremenom, osupljivo naravo in za konec še odlično pivo! Bomba! V torek zgodbo ponoviva, tokrat samo plezanje po ferratah, katere so se nama to nedeljo izmaknile. Še pomoč za obiskovalce doline oziroma dostop do izhodišče za ferrate: Iz avtoceste zavijemo na izvozu Divača, sledimo regionalni cesti v smeri Lipice in Trsta, mejo prvič prečimo na mejnem prehodu Lipica, se peljemo čez Bazovico, kjer zavijemo levo čez mejni prehod Pesek proti vasi Draga. Od tu proti San Lorenzu in Hervatim ... na desno se nam odpre pogled na stene, na enem izmed parkirišč ob steni parkiramo in voila - ferrate so pred vami :) Lahko pa usekate po isti poti kot midva in ne uide vam lepa krožna turca - računajte na vsaj 5 ur hoje.