Triglav - čez Plemenice

Že v petek sva z Juretom poizkusila s »plezanjem« na Božičev vrh (ferrata zahtevnosti D), pa žal neuspešno. Temno modro nebo, kasneje sivo in nato eksplozija: dež, toča, veter ... posledica narasli vodotoki, poplave, polomljena drevesa, razsute strehe, naplavine vse povsod  - mali armagedon v Železni Kapli! Srečno sva jo odnesla,  a v steno kljub kasnejšemu soncu ne greva. Obreneva se nazaj prot Sloveniji ... naj naju Božiček preseneti z lepotami naslednji vikend! 

Čez dva dni pa odprava »Odpisani 2011«. Tokrat smo se v malo večjem številu odpravili na našega očaka, pa čeprav sem se že lansko leto zaklel, da Triglava v času »turistične sezone« ne obiščem več.  Pa sem  ga, v družbi še nekaj tekmovalcev in prijateljev iz Gasilske discipline … to zgodbo smo pisali: Jure, Blanka, Andrej, Valerija in moja niti ne tako majhna malenkost. Na kratko o poteku naše ture: iz Vrat smo se mimo Aljaževega doma povzpeli do Luknje, kjer se prične zavarovana pot preko Plemenic na Triglav. Od tu strmo navzgor, ves čas tik nad severno Triglavsko steno, mimo Sfinge (najstrmejšega in najbolj znanega Triglavskega stebra) po grebenu do zahodne Triglavske planote. Od tu sledi še zadnji zahtevnejši vzpon mimo Triglavske Škrbine do vrha Triglava. Spust smo opravili čez Mali Triglav do Kredarice in nato čez Prag nazaj do našega izhodišča … zahtevna enodnevna tura, katero smo nekateri opravili 11 urah, drugi hitrejši pa v dobrih 8 urah.

Po zboru na parkirišču v dolini Vrat, nekako točno oziroma skoraj natančno ob 4:00 uri, po nekaj prebujenih gornikih in plezalcih ter nekaj manjših problemih z opremo … smo se končno odpravili. Že v prve pol ure se je pokazalo, da sta si Andrej in Valerija kar hitro zastavila pot, in kmalu sta bila precej pred nami. Sicer pa je znano, da nisem nek ekstremno hiter hodec in grem v gore predvsem uživat – poznam še nekaj takih uživačev in kot zakleto so bili vsi z mano. »Avtocesta« nas mimo spomenika padlih gornikov partizanov (znamenita rinka) popelje po dolini navzgor, mimo odcepov za Tominškovo pot in potjo čez Prag. V zgornjem delu doline končno stopimo na pravo gorsko stezo in se skozi gozd balvanov povzpnemo do bivaka pod Luknjo. Tu smo nekako prvič zgrešili pot in šli po daljši varianti … prava pot vodi naravnost navzgor do melišča pod prelazom. Na melišču smo na starem, dobrem »šodru«, fenomenalno … jupikaje  vse do vrha prelaza! Na prelazu samovarovanje in čelado gor nato pa v steno. Le-ta je v začetku kar solidno pokonci in dobro zavarovana, višje pa se svet izravna, varovala so redkejša in čaka nas lepo »poplezovanje« po grebenu nad steno. Čelada je zaradi drobirja obvezna! Tu se zalezemo drugič in šele ko se pred nami pokažejo Kugijeve police nam postane jasno, da se bo potrebno obrniti. Pa če je bilo tako lepo in nas je kar samo popeljalo vstran,  no pa kdaj drugič! 

Tik pod Luknjo ...

... zaščito gor, samovarovanje in čelado mislim! ...

... začetni, navpičen del na Plemenicah ...

... tole je pa bolje kot hoja do Luknje ...

... očitno veliko bolje ...

... Jure v vertikali ...

... Kralj sveta ...

... veselo proti Kugijevim policam, nehote ...

Greben nas pripelje do Morbegne (propadajoča visokogorska trdnjava) in zahodne Triglavske planote, ki je res obsežna in bogata s kamenjem. Tu nas preseneti manjši izvirček, kateri si je za napajanje izbral bližnje snežišče. Nadaljujemo mimo razcepa za Dolič in navzgor po melišču – tokrat kompaktnemu. Tik pred vstopom v steno pod Triglavsko Škrbino si privoščimo počitek, hidracijo in Blanka sendvič. Slednji kasneje povzroči pravo eksplozijo energije in mimo naju poleti proti vrhu Triglava … znoruuu!!! Vrh dosežemo, ko se ravno malo sprazni navala … sledi pol ure uživanja v razgledih in foto seansah, nekateri smo celo meditirali in si odpirali čakre. Se mi zdi, da predvsem potne! Sledi sestop po grebenu, proti Malemu Triglavu in nato Kredarici, med katerim srečamo še nekaj gasilcev – najbolj glasen med njimi je Košir (GBL), kateri nas že od daleč »žali s prekletimi gasilci«. Seveda, mu ne ostanemo dolžni, kako le? 

... po grebenu proti Triglavu ...

... izvirček ...

... proti Doliču, neskončne količine kamenja, peska in sonca ...

... melišče pod Triglavsko Škrbino ...

... proti Škrbini ...

... pogled proti Planiki ...

... Aljažev stolp na Triglavu ...

... dream tim, hell yeah!!!

... spodaj se nam že kaže Kredarica ...

... mimo Kredarice ...

Mimo Kredarice in preko razbrazdanega kraškega terena se spustimo do razcepa, kateri nam ponudi dve možnost: desno po Tominškovi in levo Čez Prag. Držimo se leve in začnemo spust proti dolini. Po pričakovanju me zaradi obremenitve med spustom začne izdajati desno koleno … na srečo je tu Jure, ki s svojo potujočo lekarno (hladilni spreji, geli,…) spravi koleno v red. Čez Prag vodi precej strma, razdrapana in gruščnata pot, sploh ne vem zakaj si jo nekateri izberejo za vzpon?! Ko že počasi obupuje tudi Blankino koleno (VPRAŠANJE: Hudiča! Kako imava samo midva take probleme, Jure pa ne??!! In ne, ne namigujem na starostno razliko!) le dosežemo zatrep doline in potok s prekrasnimi tolmuni. Majico dol in do pasu v vodo. Božansko in neskončno osvežilno! Tako hladne in dobre vode nisem pil že dolgo časa. Človek bi kar še poležaval, pa vendar je potrebno naprej – čaka nas še kakšna 2km pešačenja po dolini. Rinka, Aljažev dom, parkirišče in nato avto. Vržemo vse s sebe, vsaj delno speremo sol s sebe in se preoblečemo. Naslednji cilj: Radovljica, Kozolec, ta »rosn pir« ali dva in kosilo! 

Proti dolini, v ozadju Staničev dom, Rjavina ...

... Čez Prag ...

... osvežilni potok ...

... kok to paše!

Konec ture!

Skratka, še nekaj izrazov: kraljevska tura, prekrasno, fenomenalno, najlepši pristop na Triglav, »jebenice«, »posrane kot plenice«, … pa še kaj sočnega bi se našlo! Naslednjič se midva s Triglavom vidiva v malo drugačnih pogojih => brez gneče in vsekakor v snegu!