Moj blog....: Drežnica - Kranjska Gora, 2. in 3.8.2011

Madona, se je vlekel zadnji teden v službi … in to prav zaradi nestrpnega pričakovanja te že dolgo časa planirane ture. Spakirano sem imel že par dni prej, z nemalo težav kaj vzeti in kaj pustiti … ravno 50 kg nahrbtnika pa nisem mislil vleči s sabo?! No, na koncu je tehtal cca 20 kg, pa je bil po nekaj urah nošnje vseeno težek kot cent. Sicer pa je bilo že samo vode za 5 kg! Mogoče sem na koncu pogrešal samo kakšen elastični povoj (saj ne da sem imel s sabo skoraj celo lekarno!!!) za moje levo operirano koleno, katero me je začelo izdajati drugi dan ture pri vsakem spustu. In to na precej boleč način! Drugače pa … bomba! Tura je bila res prekrasna, vreme pa že kičasto.

... pred pakiranjem ...

... po pakiranju ...

... prvi jutranji pogled na Krn iz začetka moje poti ...

Potek poti:
Turo sem malo pred 6:00 uro začel v Drežnici, do koder me je pripeljal taxi (beri Miran) … od tu naprej pa samo še s pomočjo lastnih nog, prvi del na Krn po poti Silva Korena (zelo zahtevna pot, priporočena uporaba samovarovalnega kompleta, obvezno pa čelade). Po pričakovanju je bila prva ura peklenska, nekako mi ne ležijo dolgi pristopi in začetni deli poti … šele, ko se razhodim (in ko pridem v skale) postane lažje.

Po uri in pol hoje skozi gozd in pašnike nad vasjo Drežnica dosežem bivak Drežniških planincev na Črniku (1160m). V bližini je manjši izvir, kjer si dopolnim zalogo vode … ja, če me je pa že kar močno žejalo skozi gozd! Od bivaka sledi strm vzpon do plazišča (še vedno z nekaj snega) neposredno pod zahodno steno Krna. Po prečenju plazišča sledi skalni skok z varovali, katerega premagujemo po poličastem svetu levo od velike zagruščene grape vse do strmih travnatih pobočij. Zaradi dežja prejšnji dan, nekaj pa je pripomogla tudi jutranja rosa, so bila pobočja nevarna za zdrs. Dodatno k temu pripomore še slabše vidna in na mestih blatna steza, katera je očitno manjkrat uporabljena za pristop (za razliko od poti iz planine Kuhinja) na Krn. Stezi sledim vse do grebena, kjer se na desno odcepi Zahodna Drežniška pot, jaz pa nadaljujem naravnost navzgor po strmem in na mesta izpostavljenem grebenu. Posebej proti vrhu se naklon in zahtevnost še povečata, dva skalna skoka premagamo s pomočjo dveh lestev – mogoče bi bilo bolje, če jih ne bi bilo? Ko premagamo še nekaj zadnjih višinskih metrov počasi zlezemo iz stene, prav tako pa iz sence … tik pod Gomiščkovim zavetiščem (2182m) me obsije sonček. Fenomenalno!!! Prekrasni pogledi na sosednje gore, Posočje in posebej na Kobariško kotlino z reko Sočo. Res ironija, da so tu potekali eni izmed najhujših bojev 1. svetovne vojne na območju Slovenije! Totalni nesmisel!

Bivak Drežniških planincev

... pogled proti Krasjemu vrhu in planini Zaprikraj ...

... po Čokl-ovo Dr. Ferrata, po moje pa? ...

... crossroad ...

... Zahodna Drežniška gre desno iz stene, Silvo Koren naravnost navzgor po grebenu ...

... pogled nazaj na prehodeno pot po grebenu ...

... varovani deli poti ...

... skalni skok z lestvijo ...

... pogled v globino ...

... pogled proti Batognici ...

... Gomiščkovo zavetišče pod vrhom Krna ...

... jota s klobaso - mmmm!!!

... nesmisel in človeška norija ...

Privoščim si joto s klobaso in nadaljnje pol ure uživam pred zavetiščem s pogledom na dolino Soče … res si ne moreš želeti lepšega pogleda med obedom! Sledi še kratek skok na vrh Krna, od tu pa čez Krnsko škrbino naprej proti Batognici (2164m). Če je na Krnu opaziti sledi vojne norije, je Batognica poosebljenje človeške norosti! Sledi spust mimo Vrha nad Peski, čez Planino na Polju do Krnskega jezera (1391m). Ob jezeru si privoščim malo daljšo pavzo s hlajenjem stopal v hladnem gorskem jezeru, svoje delo pa opravijo tudi ribice! Med tem se mi pridruži še en »samotar« s katerim malo poklepetava in izmenjava načrte poti, ter nadaljnje plane – za razliko od mene je večji ljubitelj brezpotij, kar sploh ne more biti slab način uživanja v gorah? Posebej ker na drugem bregu jezera, bližje koči, vrešči, laja in kriči množica ljudi (predvsem tujcev in seveda nekaj naše mestne gospode – sodeč po registrskih tablicah, katere sem opazil v dolini), ki si je privoščila dvourni sprehod iz doline Lepene do tega prekrasnega jezera. Tale naš turizem je pač za gore in naravo dvorezen meč!

... Batognica iz Krnske Škrbine ...

... lafeta italijanskega topa ...

... danes spomenik, včasih pozaba ...

... zakloni ...

... stopnice ...

... pogled proti Krnu iz Batognice ...

... Planina na Polju ...

... visokogorski travnik ...

.... prekrasno, a ne?

... Krnsko jezero ...

... še en lep pogled na jezero ....

... barvo jezera ustvarjajo alge ...

... počitek za noge in hrbet ...

... masovni turizem - bljak!

Od jezera se mimo Doma pri Krnskih jezerih (1385m) spustim v dolino Lepene, kjer si pri Domu Dr. Klementa Juga končno privoščim prvo, težko pričakovano mrzlo pivo. Mater je padlo na plodna tla! Vendar več kot enega nisem smel spiti, ker me je čakala še razbeljena cesta do vasi Soča – peklensko delo po soncu. Alkohol in sonce pa ne gresta ravno skupaj? Vsaj pri meni se po navadi slabo konča.

... višina snega v aprilu po letih ...

Teh zadnjih dobrih 10 km se mi je neskončno vleklo in do trgovine v vasi Soča sem porabil zadnje kaplje vode, še sreča za trgovino in zame! Naveličan vlečenja po razbeljenem asfaltu sem se zavlekel v prvo gostišče ob cesti (Gostišče Andrejc, prepoznate po vrvi napeti nad cesto z zastavicami držav), katero je imelo prenočišče. Po hladnem tušu mi je zadišalo po pivu in večerji – res okusen zrezek, hladno pivo in prijazno osebje … nato pa samo še spat!

... večerja: hladno pivo, zrezek v gobovi omaki in pečen krompir ...

... gostišče Andrejc ...

... "službena" bolezen ...

Drug dan, drug del poti … na žalost spremenjen zaradi napovedanega slabega vremena v četrtek. Plan je naslednji: po dolini Trente do Vršiča (1611m), iz Vršiča na Malo Mojstrovko (2332m) in nato spust po drugem delu ovinkov do Kranjske Gore. Po obilnem in res energijskem zajtrku (še enkrat pohvale) sem se po dolini Trente odpravil proti Vršiču. Spet asfalt, kateremu pa sem se po nekaj km izognil in pot nadaljeval po Soški poti, ki vodi ob reki Soči vse do njenega izvira. Pot sem zapustil pri prvem oziroma zadnjem vršiškem ovinku, in se po stezi, katera vodi skozi gozd po levi strani ceste povzpel na Vršič. Dolga pot, vendar proti vrhu prelaza tudi lepa – mislim, da zna biti jeseni še lepše. Na prelazu pa spet gneča, hitro sem se pobral po poti za Sleme in Malo Mojstrovko. Na srečo Hanzova pot vodi po senčni severni strani in vsaj del poti se mi ni bilo potrebno nastavljati soncu - kateremu se zadnjih nekaj ur pač nisem mogel izogniti. Mislim, da sodi Hanzova pot med lepše zavarovane poti v Sloveniji – poleg zračnosti ima še prekrasne poglede proti Prisanku, Špikovi skupini, Tamarju, Jalovcu,… itd. Po izstopu iz stene zgrešim markirano pot in se nato kar povprek povzpnem proti vrhu, mogoče je bil to še najlepši del poti, lažje plezanje brez varoval in skob. Na vrhu se zamudim samo toliko, da si snamem samovarovalni komplet in ponovno sestavim palice … nato pa hiter spust po južni poti do Vršiča. Zaradi kombinacije grušča in gladkih plošč med spustom še dodatno obremenjujem noge in levo koleno me že resno opozarja. Samo, da pridem do ravnine in bo bolje … že preizkušeno! Po dobri uri spusta sem nazaj na Vršiču, kjer si v Erjavčevi koči privoščim še zadnji golaž in ponovno zasluženo pivo. Tule pa zamenjam »gojzarje« za sandale in se malo lažjih nog spustim proti Kranjski Gori, kjer se konča moje popotovanje in začne sanjarjenje o drugem ….