Mangart preko Via Italiana

Takoj po Cjajniku sva z Juretom začela načrtovati naslednji vzpon … tokrat po Via Italiana na Mangart. Še dobro, da imamo FB – na njem si hitro izmenjava ideje, pa še zastonj je … lahko bi nama rekli tudi FB gornika, pa to nisva! Sprva je bilo mišljeno, da opraviva celoten vzpon iz Belopeških jezer do bivaka Nogara, od tu po Via Italiana na Mangartsko sedlo, iz sedla pa po Slovenski smeri na vrh. Za sestop pa bi uporabila Italijansko smer in tako lepo zaokrožila okoli Mangartove vršne gmote. Ker pa nekako nisva bila zainteresirana, da bi za sestop pešačila vse do Belopeških jezer sva goljufala in se z avtom zapeljala prav do Mangartskega sedla. Od tu pa sestopila v dobre pol ure do bivaka Nogara, katerega iz vrha sedla sprva ni opaziti, saj se skriva za večjim balvanom, na katerem je med drugim tudi heliodrom (velik H). Ostali del poti sva opravila po zgoraj napisanem planu. Tako sva si prihranila skoraj 3 ure hoje, res pa na račun lepot nižinske hoje – posebej Belopeških jezer. Mogoče pa jih obiščeva ob vzponu na Vevnico po Via della Vita, katera je čedalje bolj v ospredju?  Tu naj navedem Juretov nasvet, kako iz sedla do bivaka … da nebi ponovili najine »napake«, zaradi katere sva nato mogla pešačiti navkreber – madona, po teh mojih opisih zgleda kot, da ne marava pešačiti!? Resnica je, da ne marava po nepotrebnem. Še obljubljen opis iz Hribi.net: »V pomoč tistim, ki ta vzpon še načrtujejo - vhod v ferato je NAD bivakom Nogara približno 100m. V pomoč imate od tam sicer možice, vendar je lažje, če se ob spustu s sedla držite roba melišča in vstopite čezenj, ko na levi zagledate luknjo v steni, skozi katero je speljana jeklenica«. 

Jutranji pogled na Mangartsko sedlo izpod Mangarta

... zbudila čredo ovac ...

... stena preko katere je speljana Via Italiana ...

Ker sva se spustila prav do bivaka sva se mogla nato povzpeti dobrih 100m do vstopa v steno, pri bivaku pa sva zbudila speče gornike – ne namerno, sicer pa je bila ura že skoraj 6 zjutraj! Pri opremljanju se nama pridružita še dva gornika, katera sta sestopila po melišču. Izmenjamo si nekaj besed, nato pa se odpravimo v smer (tule sva si privoščila tudi manjšo komedijo, vendar je ne bom opisoval – naj ostane med nama). Vstop v samo smer ni nič posebnega, tudi nekega hudega naklona ni … zanimiv je prehod skozi jamo in ozko »okno« iz nje. Po prehodu pa sledi prečenje, katero je precej izpostavljeno. Po prečenju se stena spet »položi« in vzpon nadaljujemo po grapi vse do naslednjega prečenja levo okrog vogala, kjer so nam v pomoč skobe. Vzpon nadaljujemo s pomočjo jeklenic in mestoma skob preko več ali manj gladkih plošč vse do naslednjega bolj strmega skoka (manjši kamin), kjer so nam ponovno v pomoč skobe – na tem mestu je izpuljen klin na jeklenici! Tu se prvič začuti, da je pod nogami kakih 600m zraka in tole je res fenomenalno! Vprašajte Jureta! Po premaganem kaminu se na desno odpre pogled na sedlo in s tem na množico planincev, ki zrejo proti tebi in steni, kjer plezaš. Glede na vzklike in množico fotoaparatov se počutiš kot v ZOO! Pa še malo dežja sva deležna. Tu se konča tudi Via Italiana in izstopiš iz stene na mestu, kjer vodi Italijanska pot na Mangart. 

... kmalu po vstopu v steno ...

... ni kej, to je to!

... nekaj 100m stene pod nogami, nenadomestljivo - za vse ostalo je tu mastercard!

... izpostavljena prečnica, v ozadju sedlo ...

... proti izstopu iz Via Italiana ...

Sledi prečenje melišča proti Slovenski smeri in začetek »Klemnovega pasijona« - na vem razloga; slab dan, mogoče polna luna, … po vstopu v Slovensko smer (poleg tega, da je nevarna zaradi krušljivosti res ni fizično zahtevna) se je začelo moje trpljenje, izpilo mi je vso moč in naravnost grozljivo počasi sem se vlekel proti vrhu. Prvič letos, da sem doživel tako nemoč ! Za zjokat! Kljub temu prehitiva nekaj počasnejših planincev in se nato sama vzpenjava proti vrhu, Jure solidarno hodi počasneje kot bi lahko … vendar zato izkoristi vsak manjši kamin in grapo za plezanje izven poti  … jaz pa v slow-motion gibanju po poti in z žalostnim pogledom proti njemu. Dobro uro po vstopu v Slovensko smer sva na vrhu in nekako je konec mojega trpljenja, ki pa je poplačano z razgledi na sosednje vrhove: Jalovec, Ponce, Bavški Grintovec, Triglav, Vevnico, Rombon, Kanin in v daljavi Italijanske Dolomite … vsi našteti še pridete na vrsto! Sledi malo počitka, obvezno fotografiranje in raz-opremljanje iz samovarovalnega kompleta. Zadnji čas sva na vrhu, spodaj že opazujeva množico planincev, kateri naskakujejo vrh po Italijanski smeri. Pravo romanje! Ko se naužijeva razgledov sledi spust po Italijanski. Po poti počasi začneva srečevati čedalje večje skupine planincev … spodaj bi lahko temu rekli že kolone. Različno opremljeni, nekateri primerno, drugi turistično v supergah, kavbojkah,… itd. Nima smisla! Ko doseževa sedlo sva res srečna, ker take množice pa res nebi rada srečala na vrhu. Preoblečeva se, vmes nama poskušajo prodati razglednice in oddati apartma, nato pa se po ultra ozki, a mojstrsko izdelani cesti (razni Zidarji in podobni tički bi se lahko zgledovali po gradnji) spustiva nazaj v dolino in preko Predela nazaj proti Sloveniji. 

.... po melišču proti Slovenski ...

... začetek mojega trpljenja ...

... počasi proti vrhu ...

... pogled proti Mangartskem sedlu ...

... vrh je na dosegu roke ...

... spodobi se, da se Pasijon konča pod križem ...

... spust po Italijasnki smeri in pogled proti Belopeškim jezerom ...

... kolona romarjev ...

... opazovanje gornikov v Via Italiana ...

... še poslovilne fotografije ...

... kaka ironična primerjava: tudi črne ovce moramo obstajati!

Ker si zaželiva še nekaj gurmanskih užitkov sledi iskanje dobre gostilne, restavracije,… Splet naključij naju pripelje do neopazne restavracije Kozolec v Radovljici. Res, da sva bila tudi že malo lačna, vendar hrana je bila vrhunska – dobra, velike porcije in poceni. Med vožnjo proti domu se začne moje drugo trpljenje in prepričevanje, da ne zaspim po kosilu. Spet je za nama en lep vzpon in en kup dogodivščin! Odštevamo do naslednjega vikenda ….