Polna pričakovanj se z Juretom po »zboru« v Tržiču odpeljeva proti Ljubelju. Polna pričakovanj predvsem zaradi vseh prebranih opisov in superlativov kot so: ekstremna, adrenalinska, najtežja, zahtevnost D, izjemno zahtevna zavarovana plezalna pot, zelo zračna,…. Itd. Pot naju mimo Ljubelja vodi na avstrijsko stran … v bistvu je tole še vedno naše narodnostno ozemlje, vendar nam je zgodovina in nepotrebni kompromisi večkrat vzela kos domovine … po sicer dobri cesti naju ovinki pripeljejo v Borovlje (Ferlach), kjer zavijeva desno in se nato drživa smerokazov za vas Sele-Fara (Zell-Pharre). Sledi še nekaj km dokaj ozke ceste, katera vodi po dolini oziroma že skoraj soteski Mrzlega potoka. Tik pred vasjo se ostro na desno odcepi cesta, sprva asfaltirana nato dobra makedamska, katera nas v okljukih pripelje do izhodišča ture – Koča pod Košuto (Koshutahaus), 1280m. Zaradi zgodnje ure sva prva na parkirišču, vsaj prva s ciljem Karavanke, katere so iz severne strani res popolnoma drugače – strmo odrezane in prepadne stene, ki kar vabijo po obisku. Naša stran »na sončni strani Alp« pa je sicer strma, vendar večinoma travnata.
Severna stran Karavank, najin cilj Cjajnik - izstopajoč zob desno
Opremiva se in že sva na poti proti vrhu Cjajnika … prvih par minut po gozdu nato pa skozi ruševje do melišča. Začetek poti po melišču je spodbuden z udobno »avtocesto«, katera pa hitro izgine in začne se meliščni pekel. Gor, dol, gor, dol … oziroma po Juretovo – »kar šodr me kličte«! Ko se prebijeva pod steno sledi iskanje vstopa, kateri je skrit za skalami in označen z rdečo piko. Privoščiva si nekaj minut oddiha, toliko da si nadeneva samovarovalni komplet, čelado in rokavice. Nato pa veselo v steno in prvi nasmehi se nama zarišejo v obraz. Tale smeh in veselje se ponavljata vse do vrha, za naju pravo igrišče z veliko mero zdravega razuma in previdnosti. Sama smer je speljana tako, da ne išče naravnih prehodov in je enostavno vsiljena skozi težje odseke. Enostavno ni mogoče, da bi jeklenico uporabljali samo za varovanje … čez večino poti se moraš prevleči po jeklenici s pomočjo rok. Razen sredinskega dela, ki se malo izravna in vodi po grebenu, je pot vseskozi speljana po prepadni in zračni steni. Mestoma je pod nogami tud več kot 100 stene, res fenomenalno. Na razpotju, tik pod vrhom Cjajnika, sledi težka dilema in še bolj žolčna debata ali greva po D ali C. Se hecam, sploh ni bilo tako … samo spogledala sva se in že sva vedela kje greva. Preko navpične in gladke stene se povzpneva na vrh Cjajnika, kjer naju že čaka velika vponka. Fenomenalno! Razgledi, občutki, … vse je tako kot mora biti. Še celo »glorio« vidiva. Tile zadnji metri so bili vredni vseh opisov na začetku tega bloga!
... spodnji del ferrate, tik nad vstopom - spodaj melišče ...
... 100m med nogami, ups - pod nogami ....
... Jure med delom v steni ...
... nasmeh pove svoje!
... ves čas je zračno ...
... ja, tale zob desno je pa Cjajnik ...
... počitek na jeklenici ...
... zadnji del ferrate, pogledi so fenomenalni ...
... desno ali levo?
... tik pod vrhom, prepadna in gladka stena ...
... vrh Cjajnika ...
... Gloria ...
Po nekaj trenutkih uživanja sledi spust proti Cjajnikovi Škrbini, sprva čez razpoko na zahodni vrh Cjajnika, nato pa preko strme in gladke stene navzdol do pobočja Užnika. Šele med vzpenjanjem po grapi se nama pokaže Cjajnik v vsej lepoti – pravi zob. Po grapi naju čaka nekaj lažjega plezanja, ves čas skušava slediti roza pikam, a včasih naju vseeno potegne po svoje. Ko doseževa greben Košute se pred nama odpre južna slovenska stran, travnata pobočja in meglice, katere so se dvigovale proti nama. Pravo nasprotje severnim stenam. Grebenu slediva vse do Košutnikovega turna, pot ni zahtevna in bi bila ob sončnem vremenu pravo razkošje razgledov, varoval je malo in so postavljena naravno in smotrno.
... na zahodni vrh preko razpoke ...
... spust na Cjajnikovo škrbino preko prepadne stene ...
... ja, tole je tale stena, spodaj pobočja Užnika ...
Cjajnik v meglici...
... vrh Cjajnika v vsej svoji lepoti in škrbina levo ...
... grebenska pot po Košuti in travnata južna pobočja ...
... greben ...
... vrh Košutnikovega turna ...
Košutnikov turn je v 15 minutah najin in je za danes najin zadnji vzpon. Spust opraviva po ferrati ÖTK Steig Neu na Košutnikov turn, katera je precej lažja, a še vedno izpostavljena. Posladek je viseči most, kateri vodi preko nekaj 10m globoke grape. Tu doživiva tudi eno pripetijo, ki se je končala srečno – povzemam Juretov opis iz Hribi.net:»Neodgovorni oče je z izposojeno opremo navzdol od mostička na "nedeljski izlet" popeljal svoja dva otroka - po najini oceni med 14 in 16 let. V košarkarskih supergah, kratkih hlačah, brez rokavic za ferate in slehernih izkušenj. Mulca sta se tresla kot šiba na vodi in boječe sestopala po vse prej kot za začetnike lahki ferati in seveda za seboj naredila pravo kolono. Nori fotr je pa pičil pred njima naprej, se lepo usedel spodaj (bil je le malo hitrejši od njiju in z ne veliko več znanja), potem pa od spodaj delil pamet mulcema, ki sta bila prepuščena samima sebi. In potem GRS tvega življenja zaradi takih retardirancev. Žal mi je edino otrok. Samo čakala sva, kdaj ju bo zajela panika in bova morala na pomoč.«
... viseči most, pred mano zgoraj omenjena družina ...
.... pogled navzdol ...
... spust navzdol ...
Ko se prepričava, da so se varno spustili se mimo njih odpraviva proti izhodišču – spust opraviva kar po melišču in na trenutke prav tečeva. Spodaj v koči pa prijazna slovenska beseda oskrbnikov koče, golaž, ričet in »ta rosn pir«. Zelo lepa tura, zahtevna, pridelala nekaj žuljev na prstih roke, smeh, bomba!
Nepozabna, lepa, divja ... mislim da bo dobila reprizo ob jubileju drugo leto, morda se usmiliva še koga (katere še raje, hehe). Fajn napisano, super!
OdgovoriIzbrišijure šodr ... to t`star - o seveda, ponovitev pa takoj ker je res lepa krožna.
OdgovoriIzbriši