En teden nič, nada, niente ... čisto nič! Manjkajo mi gore, višina, narava, skale, mir, stena, na trenutke trpljenje nagrajeno z doseženim ... ja, počasi vleče na odvisnost in v zelo kratkem času bo potreben šus! Pa tudi zima bi že lahko počasi prišla, letos me poleg "običajnih" zimskih pristopov mikajo tudi grape => s Čoklom že čakava prvi sneg in ugodne razmere. Mislim, da imava že oba ogledanih in na listi "most wanted" označenih kar nekaj lepih in ne preveč zahtevnih smeri. Dajmo, dajmo ....
Moj gorniški kotiček (vsak mesec se dopolnjuje glede na potrebe in zmožnosti)
Že v petek sva z Juretom poizkusila s »plezanjem« na Božičev vrh (ferrata zahtevnosti D), pa žal neuspešno. Temno modro nebo, kasneje sivo in nato eksplozija: dež, toča, veter ... posledica narasli vodotoki, poplave, polomljena drevesa, razsute strehe, naplavine vse povsod - mali armagedon v Železni Kapli! Srečno sva jo odnesla, a v steno kljub kasnejšemu soncu ne greva. Obreneva se nazaj prot Sloveniji ... naj naju Božiček preseneti z lepotami naslednji vikend!
Čez dva dni pa odprava »Odpisani 2011«. Tokrat smo se v malo večjem številu odpravili na našega očaka, pa čeprav sem se že lansko leto zaklel, da Triglava v času »turistične sezone« ne obiščem več. Pa sem ga, v družbi še nekaj tekmovalcev in prijateljev iz Gasilske discipline … to zgodbo smo pisali: Jure, Blanka, Andrej, Valerija in moja niti ne tako majhna malenkost. Na kratko o poteku naše ture: iz Vrat smo se mimo Aljaževega doma povzpeli do Luknje, kjer se prične zavarovana pot preko Plemenic na Triglav. Od tu strmo navzgor, ves čas tik nad severno Triglavsko steno, mimo Sfinge (najstrmejšega in najbolj znanega Triglavskega stebra) po grebenu do zahodne Triglavske planote. Od tu sledi še zadnji zahtevnejši vzpon mimo Triglavske Škrbine do vrha Triglava. Spust smo opravili čez Mali Triglav do Kredarice in nato čez Prag nazaj do našega izhodišča … zahtevna enodnevna tura, katero smo nekateri opravili 11 urah, drugi hitrejši pa v dobrih 8 urah.
Po zboru na parkirišču v dolini Vrat, nekako točno oziroma skoraj natančno ob 4:00 uri, po nekaj prebujenih gornikih in plezalcih ter nekaj manjših problemih z opremo … smo se končno odpravili. Že v prve pol ure se je pokazalo, da sta si Andrej in Valerija kar hitro zastavila pot, in kmalu sta bila precej pred nami. Sicer pa je znano, da nisem nek ekstremno hiter hodec in grem v gore predvsem uživat – poznam še nekaj takih uživačev in kot zakleto so bili vsi z mano. »Avtocesta« nas mimo spomenika padlih gornikov partizanov (znamenita rinka) popelje po dolini navzgor, mimo odcepov za Tominškovo pot in potjo čez Prag. V zgornjem delu doline končno stopimo na pravo gorsko stezo in se skozi gozd balvanov povzpnemo do bivaka pod Luknjo. Tu smo nekako prvič zgrešili pot in šli po daljši varianti … prava pot vodi naravnost navzgor do melišča pod prelazom. Na melišču smo na starem, dobrem »šodru«, fenomenalno … jupikaje vse do vrha prelaza! Na prelazu samovarovanje in čelado gor nato pa v steno. Le-ta je v začetku kar solidno pokonci in dobro zavarovana, višje pa se svet izravna, varovala so redkejša in čaka nas lepo »poplezovanje« po grebenu nad steno. Čelada je zaradi drobirja obvezna! Tu se zalezemo drugič in šele ko se pred nami pokažejo Kugijeve police nam postane jasno, da se bo potrebno obrniti. Pa če je bilo tako lepo in nas je kar samo popeljalo vstran, no pa kdaj drugič!
Tik pod Luknjo ...
... zaščito gor, samovarovanje in čelado mislim! ...
... začetni, navpičen del na Plemenicah ...
... tole je pa bolje kot hoja do Luknje ...
... očitno veliko bolje ...
... Jure v vertikali ...
... Kralj sveta ...
... veselo proti Kugijevim policam, nehote ...
Greben nas pripelje do Morbegne (propadajoča visokogorska trdnjava) in zahodne Triglavske planote, ki je res obsežna in bogata s kamenjem. Tu nas preseneti manjši izvirček, kateri si je za napajanje izbral bližnje snežišče. Nadaljujemo mimo razcepa za Dolič in navzgor po melišču – tokrat kompaktnemu. Tik pred vstopom v steno pod Triglavsko Škrbino si privoščimo počitek, hidracijo in Blanka sendvič. Slednji kasneje povzroči pravo eksplozijo energije in mimo naju poleti proti vrhu Triglava … znoruuu!!! Vrh dosežemo, ko se ravno malo sprazni navala … sledi pol ure uživanja v razgledih in foto seansah, nekateri smo celo meditirali in si odpirali čakre. Se mi zdi, da predvsem potne! Sledi sestop po grebenu, proti Malemu Triglavu in nato Kredarici, med katerim srečamo še nekaj gasilcev – najbolj glasen med njimi je Košir (GBL), kateri nas že od daleč »žali s prekletimi gasilci«. Seveda, mu ne ostanemo dolžni, kako le?
... po grebenu proti Triglavu ...
... izvirček ...
... proti Doliču, neskončne količine kamenja, peska in sonca ...
... melišče pod Triglavsko Škrbino ...
... proti Škrbini ...
... pogled proti Planiki ...
... Aljažev stolp na Triglavu ...
... dream tim, hell yeah!!!
... spodaj se nam že kaže Kredarica ...
... mimo Kredarice ...
Mimo Kredarice in preko razbrazdanega kraškega terena se spustimo do razcepa, kateri nam ponudi dve možnost: desno po Tominškovi in levo Čez Prag. Držimo se leve in začnemo spust proti dolini. Po pričakovanju me zaradi obremenitve med spustom začne izdajati desno koleno … na srečo je tu Jure, ki s svojo potujočo lekarno (hladilni spreji, geli,…) spravi koleno v red. Čez Prag vodi precej strma, razdrapana in gruščnata pot, sploh ne vem zakaj si jo nekateri izberejo za vzpon?! Ko že počasi obupuje tudi Blankino koleno (VPRAŠANJE: Hudiča! Kako imava samo midva take probleme, Jure pa ne??!! In ne, ne namigujem na starostno razliko!) le dosežemo zatrep doline in potok s prekrasnimi tolmuni. Majico dol in do pasu v vodo. Božansko in neskončno osvežilno! Tako hladne in dobre vode nisem pil že dolgo časa. Človek bi kar še poležaval, pa vendar je potrebno naprej – čaka nas še kakšna 2km pešačenja po dolini. Rinka, Aljažev dom, parkirišče in nato avto. Vržemo vse s sebe, vsaj delno speremo sol s sebe in se preoblečemo. Naslednji cilj: Radovljica, Kozolec, ta »rosn pir« ali dva in kosilo!
Proti dolini, v ozadju Staničev dom, Rjavina ...
... Čez Prag ...
... osvežilni potok ...
... kok to paše!
Konec ture!
Skratka, še nekaj izrazov: kraljevska tura, prekrasno, fenomenalno, najlepši pristop na Triglav, »jebenice«, »posrane kot plenice«, … pa še kaj sočnega bi se našlo! Naslednjič se midva s Triglavom vidiva v malo drugačnih pogojih => brez gneče in vsekakor v snegu!
V nedeljo, 7.8.2011 smo imeli redne operativne vaje, tokrat na temo operativnih postopkov za posamezen tip nesreče/požara. Zbralo se nas je 11 operativcev, kateri smo se z obema voziloma odpeljali na prvo delovno točko - OŠ Rakek, kjer smo izvedli notranji in zunanji napad na nov prizidek OŠ. Posebnost je stopnišče, po katerim je potrebno napeljati cevovod. Druga delovna točka je bila v industrijski coni Podskrajnik, kjer smo vadili postopke v primeru gašenja plinohrama (zaščita, ohlajevanje, gašenje, umik). Tretja delovna točka je prav tako bila v industrijski coni, tokrat smo izvajali gašenje požara na prometnem sredstvu - tovornem vozilu.
Na vseh delovnih točkah smo dali poudarek na uporabo omejevalca tlaka (nekaj zadnjih intervencij je pokazalo, da ga je potrebno uporabljati - če ga že imaš) in na pravilen taktično operativni postopek. Naslednje vaje bodo na temo gašenja požara na vozilu.
... navodila za vaje ...
... prihod na prvo lokacijo ...
... opremljanje z IDA ...
... postavitev napajanja ...
... priprava napada ...
... postavitev do trojaka ...
... poslušanje navodil za izvedbo druge vaje ...
... napajanje iz hidranta ...
... priprava napadov za ohlajanje ...
... ohlajanje ...
... omejevalec tlaka na delu ...
... ohlajevanje in gašenje ...
... napadalčev pogled ...
... napredovanje napada za gašenje požara na tovornem vozilu ...
... gašenje ...
... ponovno omejevalec tlaka, tokrat v simbiozi s trojakom ...
Takoj po Cjajniku sva z Juretom začela načrtovati naslednji vzpon … tokrat po Via Italiana na Mangart. Še dobro, da imamo FB – na njem si hitro izmenjava ideje, pa še zastonj je … lahko bi nama rekli tudi FB gornika, pa to nisva! Sprva je bilo mišljeno, da opraviva celoten vzpon iz Belopeških jezer do bivaka Nogara, od tu po Via Italiana na Mangartsko sedlo, iz sedla pa po Slovenski smeri na vrh. Za sestop pa bi uporabila Italijansko smer in tako lepo zaokrožila okoli Mangartove vršne gmote. Ker pa nekako nisva bila zainteresirana, da bi za sestop pešačila vse do Belopeških jezer sva goljufala in se z avtom zapeljala prav do Mangartskega sedla. Od tu pa sestopila v dobre pol ure do bivaka Nogara, katerega iz vrha sedla sprva ni opaziti, saj se skriva za večjim balvanom, na katerem je med drugim tudi heliodrom (velik H). Ostali del poti sva opravila po zgoraj napisanem planu. Tako sva si prihranila skoraj 3 ure hoje, res pa na račun lepot nižinske hoje – posebej Belopeških jezer. Mogoče pa jih obiščeva ob vzponu na Vevnico po Via della Vita, katera je čedalje bolj v ospredju?Tu naj navedem Juretov nasvet, kako iz sedla do bivaka … da nebi ponovili najine »napake«, zaradi katere sva nato mogla pešačiti navkreber – madona, po teh mojih opisih zgleda kot, da ne marava pešačiti!? Resnica je, da ne marava po nepotrebnem. Še obljubljen opis iz Hribi.net: »V pomoč tistim, ki ta vzpon še načrtujejo - vhod v ferato je NAD bivakom Nogara približno 100m. V pomoč imate od tam sicer možice, vendar je lažje, če se ob spustu s sedla držite roba melišča in vstopite čezenj, ko na levi zagledate luknjo v steni, skozi katero je speljana jeklenica«.
Jutranji pogled na Mangartsko sedlo izpod Mangarta
... zbudila čredo ovac ...
... stena preko katere je speljana Via Italiana ...
Ker sva se spustila prav do bivaka sva se mogla nato povzpeti dobrih 100m do vstopa v steno, pri bivaku pa sva zbudila speče gornike – ne namerno, sicer pa je bila ura že skoraj 6 zjutraj! Pri opremljanju se nama pridružita še dva gornika, katera sta sestopila po melišču. Izmenjamo si nekaj besed, nato pa se odpravimo v smer (tule sva si privoščila tudi manjšo komedijo, vendar je ne bom opisoval – naj ostane med nama). Vstop v samo smer ni nič posebnega, tudi nekega hudega naklona ni … zanimiv je prehod skozi jamo in ozko »okno« iz nje. Po prehodu pa sledi prečenje, katero je precej izpostavljeno. Po prečenju se stena spet »položi« in vzpon nadaljujemo po grapi vse do naslednjega prečenja levo okrog vogala, kjer so nam v pomoč skobe. Vzpon nadaljujemo s pomočjo jeklenic in mestoma skob preko več ali manj gladkih plošč vse do naslednjega bolj strmega skoka (manjši kamin), kjer so nam ponovno v pomoč skobe – na tem mestu je izpuljen klin na jeklenici! Tu se prvič začuti, da je pod nogami kakih 600m zraka in tole je res fenomenalno! Vprašajte Jureta! Po premaganem kaminu se na desno odpre pogled na sedlo in s tem na množico planincev, ki zrejo proti tebi in steni, kjer plezaš. Glede na vzklike in množico fotoaparatov se počutiš kot v ZOO! Pa še malo dežja sva deležna. Tu se konča tudi Via Italiana in izstopiš iz stene na mestu, kjer vodi Italijanska pot na Mangart.
... kmalu po vstopu v steno ...
... ni kej, to je to!
... nekaj 100m stene pod nogami, nenadomestljivo - za vse ostalo je tu mastercard!
... izpostavljena prečnica, v ozadju sedlo ...
... proti izstopu iz Via Italiana ...
Sledi prečenje melišča proti Slovenski smeri in začetek »Klemnovega pasijona« - na vem razloga; slab dan, mogoče polna luna, … po vstopu v Slovensko smer (poleg tega, da je nevarna zaradi krušljivosti res ni fizično zahtevna) se je začelo moje trpljenje, izpilo mi je vso moč in naravnost grozljivo počasi sem se vlekel proti vrhu. Prvič letos, da sem doživel tako nemoč ! Za zjokat! Kljub temu prehitiva nekaj počasnejših planincev in se nato sama vzpenjava proti vrhu, Jure solidarno hodi počasneje kot bi lahko … vendar zato izkoristi vsak manjši kamin in grapo za plezanje izven poti … jaz pa v slow-motion gibanju po poti in z žalostnim pogledom proti njemu. Dobro uro po vstopu v Slovensko smer sva na vrhu in nekako je konec mojega trpljenja, ki pa je poplačano z razgledi na sosednje vrhove: Jalovec, Ponce, Bavški Grintovec, Triglav, Vevnico, Rombon, Kanin in v daljavi Italijanske Dolomite … vsi našteti še pridete na vrsto! Sledi malo počitka, obvezno fotografiranje in raz-opremljanje iz samovarovalnega kompleta. Zadnji čas sva na vrhu, spodaj že opazujeva množico planincev, kateri naskakujejo vrh po Italijanski smeri. Pravo romanje! Ko se naužijeva razgledov sledi spust po Italijanski. Po poti počasi začneva srečevati čedalje večje skupine planincev … spodaj bi lahko temu rekli že kolone. Različno opremljeni, nekateri primerno, drugi turistično v supergah, kavbojkah,… itd. Nima smisla! Ko doseževa sedlo sva res srečna, ker take množice pa res nebi rada srečala na vrhu. Preoblečeva se, vmes nama poskušajo prodati razglednice in oddati apartma, nato pa se po ultra ozki, a mojstrsko izdelani cesti (razni Zidarji in podobni tički bi se lahko zgledovali po gradnji) spustiva nazaj v dolino in preko Predela nazaj proti Sloveniji.
.... po melišču proti Slovenski ...
... začetek mojega trpljenja ...
... počasi proti vrhu ...
... pogled proti Mangartskem sedlu ...
... vrh je na dosegu roke ...
... spodobi se, da se Pasijon konča pod križem ...
... spust po Italijasnki smeri in pogled proti Belopeškim jezerom ...
... kolona romarjev ...
... opazovanje gornikov v Via Italiana ...
... še poslovilne fotografije ...
... kaka ironična primerjava: tudi črne ovce moramo obstajati!
Ker si zaželiva še nekaj gurmanskih užitkov sledi iskanje dobre gostilne, restavracije,… Splet naključij naju pripelje do neopazne restavracije Kozolec v Radovljici. Res, da sva bila tudi že malo lačna, vendar hrana je bila vrhunska – dobra, velike porcije in poceni. Med vožnjo proti domu se začne moje drugo trpljenje in prepričevanje, da ne zaspim po kosilu. Spet je za nama en lep vzpon in en kup dogodivščin! Odštevamo do naslednjega vikenda ….
