Viševnik, 2050m

Sobota 29.1.2011, ura 5:00 zjutraj ... vstanem še malo mačkast od prejšnjega večera (samo za opravičilo: pri kolegu smo proslavili uradno odprtje njegove nove sobe), se oblečem in se odpravim proti kopalnici. Že spet mi pot prekriža fotr, ki očitno res ne more spati. Ponovi se scena od zadnjič, nato se v kopalnici z mrzlo vodo stuširam in tako spravim k sebi. Ob 5:20 sem že na poti proti Gorenjski, cilj: Pokljuka, natančneje Rudno Polje, od tam pa proti Viševniku (2050m) in Velikemu Draškemu vrhu (2243m). Skupaj 5-6 ure hoje.

Na počivališču Voklo nabavim še baterijske vložke za digitalni fotoaparat. Bencinski servis je skoraj prazen, poleg mene še gorniško opremljen par in sam pri sebi si mislim, da smo edino mi lahko tako "neumni" za take zgodnje ure ob sobotah. Ni hudič, kasneje skupaj lezemo proti vrhu Viševnika - res si majhna Slovenija :)

Vzpon na Viševnik je kratek a sladek, tako bi ga jaz najlažje opisal. Opravim ga v slabih dveh urah, sneg je pomrznjen in zlahka nosi težo telesa, na mesta se pokaže tudi led. Novo zapadlega snega skoraj ni, veter ga je pomel iz pobočja. Ves čas vzpona rahlo sneži, po grebenu in na vrhu pa na trenutke tudi močno piha. Na vrhu sta se v 20 minutah trikat zamenjala gosta megla in čisto z soncem obsijano nebo. Naredim nekaj fotografij, pošljem sms-e in se počasi odpravim proti Velikemu Draškemu vrhu ... najprej se spustim na Srenjski preval in od tu čez Jezerca proti Studorskemu prevalu. Že iz Viševnika proti Srenjskemu prevalu sem imel toliko dela sam s sabo in goro, da mi ni uspelo narediti nobene fotografije ... kasneje pa se je  to ponovilo še na Velikem Draškem vrhu. Sem se raje obrnil in prihranil VDV za kakšen drug dan, ko bodo vremenske razmere bolj ugodne ... predvsem manj ledu! In jaz pametnjakovič še namensko pustim drugi cepin v avtu z opravičilom: ah, kaj ga bom pa rabil! Če bi ga imel bi sedaj lahko povedal še kaj o Velikem Draškem vrhu, tako pa boste o njem slišali kdaj drugič. Pošljem sms sodelovcema, da sem obupal ter da se vračam nazaj ... in že sem na poti proti izhodišču. V dveh urah sem na Rudnem Polju, kjer se spokam v avto in se poslovim od zasnežene Pokljuke. Še nekaj foto-utrinkov iz poti:

Rudno polje - parkirišče nasproti vojašnice

... strmo navzgor po dolinici ...

...  razpotje, šel levo ...

... pogled proti vrhu Viševnika ...

... pogled nazaj na prehojeno pot ...

... spihan sneg in v ozadju Uskovnica ...

... lepo za hodit ...

... idila ...

... greben, v ozadju vrh Viševnika - vidne tudi opasti ...

... tik pod vrhom, pogled na JV stran, ki je presmučana čez in čez ...

Viševnik

... pot po grebenu ...

... na vrhu - vpisna knjiga ....

Gorniško tihožitje ... v ozadju Triglav

... ob povratku naletel na skupino cca. 30 smučarjev, kateri so se vzpenjali proti vrhu ...

Občni zbor PGD Rakek

V soboto, 22.1.2011 smo imeli občni zbor mladine in kasneje še občni zbor društva. Oba zbora sta bila uspešno izpeljana, pa tudi kasnejše druženje se je razvilo v pravilno smer ;) .... Skratka za društvom je uspešno in delavno leto, za mano pa uspešen in predvsem srečen zaključek leta. Hvala vsem! Sedaj pa veselo na delo! Še nekaj foto-utrinov:

... poveljnik in predsednik na občnem zboru mladine - foto poza ;)

... delovno predsedstvo mladinskega zbora ....

... očitno je bilo tudi "razburljivo" in napeto ...

... tekmovanje v plesanju - prvič ...

... občni zbor društva ...

... priznanje društvu za pomoč pri poplavah v septembru 2010 ...

... tekom večera se je pokazala tudi ustvarjalnost članov - kdo je že pil Unško pivo?

Klub? ... ne sejna soba in plesno tekmovanje ;)

Spet Veliki Javornik....

Danes skupaj z Nikom. S sabo vzela tudi dereze, glede na vreme in snežno podlago se nisva zmotila. Na srečo je bila tudi cesta dobro ščiščena in z avtom sva se pripeljala skoraj do poletnega izhodišča tik nad manjšim vikendom na Poljanah. S tem sva si prihranila mukotrpno pešačenje po makedamu - predvsem za nazaj. Do prvega prečenja gozdne ceste je šlo zlahkoto brez derez, kasneje pa ne več. Predvsem proti vrhu je sneg zamenjal zbit in spihan sneg, na mesta že led. Kljub temu sva v uri in pol na vrhu, kjer naju pričaka že skoraj sibirski mraz in prava primorska burja. Med hojo proti vrhu so se meglice in oblaki razkadili in za celo uro sva imela tudi jasno nebo - in mraz! Kratka pavza, naneseva vse sloje oblačil katere imava v nahrbtniku, se vpiševa v vpisno knjigo in sam naredim še par fotografij - kmalu zaradi mraza dobesedno "zamrzne" digitalec. Med tem, ko midva uživava na vrhu se spusti tema ... midva pa čelne svetilke na glavo in previdno proti dolini. Po slabi urici drsanja, spotikanja in lovljenja ravnotežja sva že skoraj pri avtu, zadnjih kilometer prehodiva v hitri hoji - nezavedno, mogoče pa zaradi strahu pred prebivalci Notranjskih gozdov? Javorniki tudi v takem vremenu prelepi in po svoje zahtevni ... Spodaj nekaj foto-utrinkov iz današnjega vzpona:

levo za Javornik ... desno za M?

Nik med pavzo... poročanje o situaciji

... spodnji del poti ....

... dereze gor ....

... malo reklame ;)

... srednji del poti ...

... pogled na prehojeno pot ...

Cerkniško jezero in Slivnica

... tik pod vrhom ...

... počitek pri radioamaterski koči ...

... pogled proti Menišiji ...

... najin vpis v vpisno knjigo ...

... še ovekovečen fotograf ;)

... navzdol pa v trdi temi.

Nočni pohod na Veliki Javornik, 1268m

Spet je prišel čas, ko polna luna pokaže svojo moč ... tokrat nas je nosila na Veliki Javornik. Nanj se nas je deseterica Brestovcev in naših kolegov odpravila iz "Polhove graščine" - vikenda sredi Javorniških gozdov. Že za dostop do izhodišča je potrebno nekaj orientacijskega znanja, ker je Javornik prepreden z cestami in vsak ovinek je podoben naslednjemu. Od parkirišča pred vikendom nas naš "vodič" Bečaj Franc vodi skoraj ves čas po gozni cesti, katera teče na primorski strani ... tempo je kar hiter, za moj okus prehiter - vendar še znosen. Kljub vetru in ne preveč toplemu vremenu mi je že kar precej vroče ... pulover gre dol!

(foto: Bogdan Kovšca) Opremljanje na parkirišču pred vikendom ...

(foto: Bogdan Kovšca) Polna luna

(foto: Bogdan Kovšca) Mi je že vroče ....

Ker gremo ves čas po cesti, kar hitro napredujemo. Tik pred vrhom se ustavimo še pri bivši italijanski vojašnici, katera je bila dodatno utrjena z bunkerji in zidom. Naj omenim, da je po Javornikih včasih tekla meja med kraljevino SHS in Italijo - Rapalska meja. Še danes je veliko ostalin: bunkerji, ceste, vodni zbiralniki, vojašnice,... res zanimivo in vredno ogleda. Od vojašnice je še 5 minut hoje in že stojimo na vrhu pred radioamatersko kočo. Sledi vpis v knjigo, kratek počitek in fotografiranje - razmere so idealne: jasno vreme v kombinaciji s polno luno. Ker piha mrzel veter, poleg tega pa je tudi temperatura blizu ledišča se kmalu odpravimo nazaj proti vikendu. Tokrat kar preko grebena Javornikov.

(foto: Bogdan Kovšca)  ...pred ostanki italijanske vojašnice...

 (foto: Bogdan Kovšca) ... na vrhu.

Ker je ta del poti potekal po severni strani in je bilo veliko spustov in dvigov v kombinaciji s pomrznjenim snegom, nekje že ledom, je bil sam spust bistveno zahtevnejši od vzpona. Med potjo smo zavili še na razgledno točko od koder se je videla celotna Cerkniška kotlina in velik del Notranjske ... bomba! Ob povratku na izhodišče pred vikend so nas že čakali krompirjevi žganci, obilno zabeljeni in zaliti. Bomba drugič in vse pohvale kuharju! Skratka super pohod ob polni luni!

 (foto: Bogdan Kovšca) ... kuhar pri delu ...

rezultat: okusni krompirjevi žganci.....

... in siti pohodniki :)

Planina nad Vrhniko (733m)

Nedelja .... in to sončna po dolgem času! To je pa bilo potrebno izkoristitii, cilj je bila Planina nad Vrhniko. Prijeten in lep vzpon, kateri te dodobra ogreje kljub svoji kratkosti, pa še stegenske mišice sem si raztegnil po včerajšnjem zahtevnem dnevu. Hkrati je še Erika imela možnost testirati nove gojzerje - očitno se je nekaj moje "norosti" preneslo tudi na njo. Zadnje čase bi ona kar hodila ... ne videno pri njej, ki je bolj morski tip človeka. Že iskanje parkirišča mi je povedalo, da je na vrhu ljudi kot peska - avto pri avtu v dolžini 500m ob stari tankovski cesti. 

avto pri avtu, neverjetno ....

... otrok v meni mi ni dal miru in moral sem se zajugati :)

... nasmeh do ušes ...

... že malo vroče, vendar še vedno nasmeh ...

Takoj na začetku me je sonček ogrel do te mere, da sem slekel flis in bil samo v kratki majici ... pravo spomladansko vreme. Ljudi pa po celi poti toliko, da me je spomnilo na Triglav in kolone iz Malega Triglava do vrha. Še dobro, da je pot široka in z mnogo počivališči. Udariva jo kar po strmi poti, mogoče bo tu kaj manj ljudi ... jok brate, ista zgodba! O sami poti ni kaj napisati, ves čas se vzpenjaš po poraščenem grebenu in če hodiš dokaj povprečno si na vrhu v 40 minutah. Na vrhu pa šok, ljudi toliko da se nimaš kam dat ... kolona na razgledni stolp, kolona za čaj, kolona za wc. Nekateri so se pripeljali z avtom vse do koče. Noro! Izkoristiva trenutek, ko se je stolp malo bolj izpraznil ... skočiva do vrha, narediva nekaj fotk in se nato komaj umakneva naslednjemu valu izletnikov. Planina me ob vikendih ne vidi več ... je pa že lepša ponoči in med tednom.

Kamniško - Savinjske alpe ....

Del množice zunaj koče....

... "ta zmatrana" ...

... domač Jagermaister v baru postrezi si sam  ;)

Potem pa še nekaj pojest v kitajsko restavracijo na Brezovici. To je pa bilo nekaj vrednega! Seveda naročim moj standard: solato iz sojinih kalčkov, malo pekoče mongolsko meso in veliko kitajsko pivo. Za konec pa še pohan ananas s vanilijevem sladoledom. Mmmmm ... bomba!