Grintavec

Ta 2558m visoka gora v Kamniško-Savinjskih alpah se mi bo vtisnila v spomin po več dejstvih: kot prva pozimi osvojena gora, po prekrasnem vremenu in skoraj odličnih snežnih razmerah, po odlični družbi s katero smo jo osvojili in ne nazadnje tudi po manjši prometni nesreči, katero sem zakrivil ob povratku in je zahtevala samo nekaj skrivljene pločevine. Vendar ta nesrečen dogodek ne odtehta prekrasnih občutkov iz vrha Grintovca.

Priprave in čakanje na lepo vreme ter ugodne snežne razmere so nam vzeli skoraj 14 dni. Pa vendar smo dočakali dan, ko se je naša mala "ekspedicija" lahko povzpela na vrh - v spomin  in počastitev pokojnega vrhunskega alpinista Tomaža Humarja smo vzpon poimenovali "Daulaghiri 2010". Vzpon smo opravili: Jure Čokl, Gregor Kebe in moja malenkost. Po zboru pred Domom v Kamniški Bistrici smo se z osebnimi vozili odpravili še nekaj km naprej po gozdni cesti do spodnje postaje tovorne žičnice in si tako prihranili nekaj pešačenja po makedamu. Ko so bili nahrbtniki na ramah smo se začeli skozi gozd vzpenjati proti Kokrškemu sedlu ... prvi sneg nas pričaka tik nad zaključkom gozdne meje, tu si nadanemo dereze in pripravimo cepine. Od tu naprej nas je pot vodila po grabi naravnost navzgor in dereze so prvič opravljale svoje delo - zaradi zgodnje ure je bil sneg lepo pomrznjen. Tik pred Kokrškim sedlom me začnejo prvič opozarjati noge ... posledica pomanjkanja kondicije in strmega vzpona. Na sedlu sledi kratka pavza, pregled opreme in okrepčilo za nadaljno vzpon. Pogled proti vrhu, kateri je zelo blizu in hkrati zelo daleč, je prekleto lep. Konec je senče grape in začne se vzpon proti Strehi in Ovnovi čeri, kjer nas greje toplo zimsko sonce brez ene same sapice - še kako prav pridejo sončna očala in tanka flis jopica. Enostavno je bilo vroče!

Konec gozda in začetek snega, čas za vso zimsko opremo

Dereze, gamaše, cepin ....

... grapa, katera vodi do Kokrskega sedla-pogled proti dolini....

... tik pred Kokrskim sedlom

... sonce nas lovi po grapi....

... počitek in priprava za nadaljevanje vzpona, v ozadju Grintovec...

Od sedla vodi pot sprva strmo v desno, nato pa položno vse do prvega resnega prečenja proti Strehi ... na pogled ne zgleda ravno lepo, nekaj je tudi znakov plazenja, vendar je še dovolj varno. Razmaknemo se na dolžino in počasi prečimo pobočje. Po prečenju sledi nekaj minutni odmor in "poživila", nato nadaljujemo vzpon mimo Ovnovih čeri proti vrhu. Večina vzpona opravimo naravnost navzgor, kar v kombinaciji s južnim snegom (sonce je že močno), povzroča za mene in Gregorja precej velike napore. Seveda se Jure suvereno vzpenja pred nama in nama s tem povzroča skomine ... midva pa počasi, štejeva korake (jaz do 20) in nato pavza :) 

smer prečenja in nato vzpona proti vrhu

... naravnost navzgor ....

... nevarna lepota Grintavca....

... južni sneg in jaz v mukah :)

... fotografija posneta iz Velike planine od naključnega fotografa,
spodnji dve mravljici sva jaz in Gregor, Jure je precej pred nama ...
(za povečavo slike kliknite nanjo)

Vrh se ustrajno približuje, čeprav se gaz vleče kot čreva in je sneg čedalje bolj južen. Dereze že skoraj niso več potrebne. Še par postankov in sem na vrhu, Jure in Gregor že malicata in uživata v razgledu. Z eno besedo: PREKRASNO! Na hitro se okrepčam, oblečem puhovko (na vrhu se malo okrepi veter) in naredim par fotk. Razgledi so brez besed! Sledi še krst: na kolenih, obrnjen proti Triglavu, Jure izreče nekaj "posvečenih" besed in s cepinom po riti. Kratko a sladko :) nekaj v tem smislu.

... na vrhu! Daulaghiri 2010 odprava uspela ...

Čisto nebo, pogled proti Krvavcu ....

... spust - po prečenju ....

... še nekaj 100m in smo na sedlu ....

Spust nam gre hitro, kljub temu pazimo na prečenjih in izpostavljenih mestih. Noge trpijo, vendar smo v eni uri na Kokrškem sedlu. Spet pavza, okrepčilo, in že nadaljujemo proti dolini. V dveh urah smo iz vrha v dolini, sledi še jota in pivo v Domu v Kamniški Bistrici. Pa da ne bo kdo reku, da je to  eno pivo vzrok za moje plesanje po cesti. Kombinacija pomrznjenega cestišča in moje nepazljivosti je pripeljala do zvite pločevine - na srečo samo do tega! Še enkrat hvala Juretu za vodenje in kasnejšo dostavo na dom. Ima Jure kar prav ... ko enkrat doživiš kaj takega te prime za vedno! Nasvidenje na naslednjem vršacu.