Robičje, 1941 m

Cel teden se je pacala ideja, da bi šla na Triglav … v petek pa se je dokončno spacala in odločila sva se, da greva raje v kako grapo oziroma nekam po svoje. Odločiva se za Robičje in eno izmed njegovih grap (Skrita grapa, Meniskusov žleb).  Še vreme se je postavilo na najino stran, celo noč jasno in mraz. Super bo zjutraj! Ob 5:00 uri zjutraj se dobiva na najinem standardnem zbornem mestu, premečem opremo v Juretov avto in že letiva proti Kranjski gori. Vmes se ustaviva še na počivališču Lipce, kjer si v avtobusu privoščiva kavico in rogljiček. Ja prav ste prebrali, avtobusu. Namesto pred kratkim podrtega gostinskega obrata stoji na počivališču avtobus predelan v gostišče … res edinstven in zanimiv primerek. Edino malo mraz je bilo, očitno »šofer« še ni zakuril ogrevanja? Cesta je vse do Kranjske gore, kljub sneženju prejšnji dan, kopna in normalno prevozna. Šele višje od bivšega hotela Erika se začnejo zimske razmere. Za nazaj je bila cesta splužena in dobro posuta … večinoma že tudi kopna. Razmeram primerno se odločiva, da se peljeva do prvega primernega parkirišča … tega najdeva pred Mihovim domom. Še v trdi temi se opremiva in začneva nabirati ovinke proti Erjavčevi koči, to sva planirala kot najino izhodišče. Med 9 in 10 ovinkom zavijeva desno na pešpot, ki vodi proti vrhu Vršiča … iz sledi razbereva, da sva spet prva. Hitro nabirava višince, posledično se tudi delovna temperatura hitro dviguje. Že primerno ogreta prideva na čistino nekje v bližini 17 ovinka Vršiške ceste … tu spremeniva načrt in namesto do Erjavčeve koče se usmeriva v prvo grapo desno od naju. 

... po grapi navzgor ...

... Jure v elementu ...

Prečenje na meji sence in sonca ...

Malo višje spoznava, da sva se v temi napačno odločila … glede na to, da sva prvič pozimi v tem koncu niti ni tako čudno. Popravljati in iskati prave grape pa tudi nimava namena, zato kar po svoje napredujeva proti vrhu. Ni Meniskus, ni Skrita je pa lep zimski vzpon, katerega ves čas spremlja sonček. Višje proti grebenu postane že pretoplo in zimski deli obleke počasi kapljajo iz naju. Na greben se prebijeva čez danes edino malo bolj tehnično zahtevno mesto. Kljub zgrešeni grapi sva zadovoljna in nagrajena z lepimi razgledi, pa še vreme je na najini strani: sonček, toplo in brez vetra. Pravi dan za uživancijo!  Z vrha si ogledava najin pristop ter ga primerjava z opisom in skico v vodniku ... glede na skico in najin pristop na greben sva  večji del vzpona opravila po sestopni smeri. Tudi vtisi iz vzpona tole potrjujejo, nekako je bilo premalo grapasto. 

... sonček še kako paše ...

... pogled čez, proti Špiku in njegovi skupini ...

... ratrak v gazi, čaka na drugo polovico ...

... druga polovica počasi prihaja, do kolen ...

... tik pod grebenom ...

... edini malo zahtevnejši skokec tik pod vrhom ...

... še Jure malo po dry-toola ...

... in sva na grebenu ...

... panorama proti Mali Mojstrovki ...

... panorama proti Špiku ...

... Mala Mojstrovka in Nad Šitom glava ...

... grebensko prečenje ...

Sestop opraviva kar po smeri pristopa in v dobri uri sva na izhodišču pri Mihovem domu … vmes opazujeva in poslušava plezalce v slapovih Prisojnika, veliko je obiska tudi na Mali Mojstrovki. Prav MM in Nad Šitom glava je najin naslednji cilj … Uroševa grapa na NŠG in ena izmed grap na MM – vse odvisno od razpoloženja in vremensko snežnih razmer. Meniskusov žleb? Tudi on ima še do naju neporavnan dolg in ni rečno, da ne opraviva z njim prav tako naslednji teden? Vsaj mene zelo muči … sedaj vem kje je!

Dan, bolje dopoldan, zaključiva v že preverjeni gostilni na dobrem kosilu. Opažava, da postajajo določene postaje že standardni operativni postopek v najinem gorniškem življenju … in ni jih malo.