Moj blog....: Kredarica in mesečniki

Malo drugačna ideja mi je zadnjič padla iz glave … ponoči na Kredarico in počakati sončni vzhod, nato pa odvisno od razmer še naprej na vrh Triglava. Idejo sem zaupal še somišljeniku »Šodru«, ki pa ni imel časa (predstavljam si obupan in nekoliko zasanjan pogled proti goram) … torej okužiti je bilo potrebno še koga drugega. Odličen teren za širjenje bolezni je na Brestu, kjer sem za idejo pridobil še Bogdana in Viktorja.

Torej … ob 24:00 uri poberem še zadnja dva člana »mesečeve odprave«, Viktorja in Ano, medtem ko se Bogdan že greje v avtu. Izhodišče je bilo tokrat v Krmi (letos obiskal že vse tri doline – da je pravično – in vse tri so prekrasne in prekleto dolge!). Avto parkiramo na parkirišču pri Lesi, še kak km naprej od Kovinarske koče na Zasipski planini. Na začetku praktično ni snega – okolica je odeta v jesensko vzdušje, prve krpe snega se pojavijo šele nad gozdno mejo. Občutno več snega (cca. 10 cm) pa se začne pojavljati tik nad ravnino Vrtača. Z vsakim višinskim metrom je postajalo občutneje mraz, prav tako pa se je okrepil tudi veter. Vse do planine Zgornja Krma nas je spremljala megla in nizka oblačnost, nato pa kar naenkrat zvezde, luna in njen temno moder odsev v okoliških vrhovih. Fenomenalno in zadnji čas! Bogdan me je že od Lese gledal postrani, obljubljena mu je bila polna luna, mesečina, zvezde,… itd. Volk sit in koza cela! Od pokljuške verige dva-tisočakov sta name naredila vtis MDV in VDV, ki v Krmo padata skoraj odrezano, v navpični in razdrobljeni steni. Prav divje in prvinsko zgleda vse skupaj!

Malo nad zadnjim napajalnim koritom smo »zgrešili« markirano pot in se kar povprek in strmo navzgor vzpeli do planotastega sveta Ržkih podov. Nekaj metrov poti je bilo potrebno zlesti tudi čez manjši skalni skok. Ta del poti je bil kopen, sneg se je zopet začel višje nekje na 1/3 pobočja Kalvarije … čedalje več ga je bilo in z užitkom se je hodilo. Ravno prav pomrznjeno, da ni bilo potrebno uporabljati derez in da so gojzarji prijemali na podlago … vzpon olajšajo tudi stopi uhojeni v sneg. Malo pod Kredarico se je prvič zaslutilo, da se bo zdanilo, rdeča zarja se je dvignila na obzorje … za trenutek smo uživali v razgledih nato pa se podali na še zadnjih 50 višinskih metrov do Triglavskega doma. Tu se je okrepil mrzel SZ veter, ki je rezal do kosti in v oči nosil pršič … skoraj planili smo v zimsko sobo, ki je bila toplo zakurjena. Res izredno prijazen meteorolog nam je skuhal čaj in tako poskrbel, da smo se pogreli še pred čistim sončnim vzhodom … skoraj eno uro smo se greli, fotografirali in uživali v razgledih. Sami! Kako drugačna Kredarica v primerjavi s poletno sezono. Kot noč in dan! Take gore so mi všeč! V tem primeru sem malo egoista! Na vrh Triglava se nismo povzpeli, ker sem bil časovno na kratkem … popoldne me je čakalo še pripravljanje zaključnega piknika PGD Rakek … mi pa letos vrh našega očaka ne uide! Dosti pisanja, več naj povedo fotografije.