Kaptanska glava (1943m) po Balvanski smeri v Bosovi grapi in nato Brana (2253m) po južnem grebenu … najbrž letos še zadnja skalaško- šodrovska! Čeprav sem tako mislil že dober mesec nazaj na Kamniškem sedlu, ko sva z Viktorjem tlačila prvi letošnji sneg.
Jure me ob 5:30 pobere pred domom v Kamniški Bistrici, malo pred 6:00 uro sva na izhodišču na Jermanci. Nisva prva, pa tudi zadnja ne … kasneje, ko se vračava v dolino se vije manjša procesija proti koči na Kamniškem sedlu. Skupaj z nama se opremljati in pripravljati tudi ta vikend dežurni oskrbnici koče, po kratkem pogovoru nama je obljubljena jota in topel čaj. Drugače je koča na Kamniškem sedlu, tako kot vse ostale, čez zimo zaprta … s to izjemo, da jo ob lepih vikendih odpirajo člani PD Kamnik. Še par besed, pozdrav in odpraviva se proti najinemu izhodišču … melišča tik pod vzhodno steno Brane. Iz markirane poti zavijeva pred zadnjim vzponom proti Pastircem, nasproti je dobro viden vstop v Bosovo grapo – najina smer, ki ima vse: od brezpotja do plezanja III. stopnje. Vstop v grapo doseževa še preden se zdani, tako morava prvi kratek skalni skok prelesti s čelkami. Zanimivo! Do drugega skoka se je potrebno povzpeti preko številnega šodra … tale zgodba se potem ponavlja skozi celotno smer, vendar ni težko zaradi grape same. Ves čas se menjuje skala (višje kot si bolj je drobljiva), šoder in na prečnicah tudi obilica ruševja. Hkrati zanimivo, a tudi naporno se je kopati po brezpotjih skozi ruševje in iskati nadaljevanje smeri. Odlično delo je tule opravljal Jure! Ko naju obsije prvo jutranje sonce sva na pod najlepšim tretjim skokom … zlezeva ga po desni strani, ki je ocenjena z III. V grapi je še vedno nekaj snega, vendar se ga da lepo obvozit.
... v drugem skalnem skoku, svetlobe je še malo ...
... prvi jutranji žarki so začeli greti skalo ...
Bosova grapa
... med šodranjem proti naslednjemu skoku ...
... Jure v iskanju prehodov ...
... med plezanjem ...
... Jure v tretjem skoku ...
... sonček že lepo greje ...
... na izstopu iz skoka, spodaj grapa ...
... potrebno bo prečiti ruševje ...
... pogled preko proti Planjavi ...
Kmalu se nad nama odpre višji stolp, ki pripelje direktno na Kaptansko glavo. V iskanju prehodov zavijeva iz grape preveč v levo in kmalu plezava ravno proti vrhu tega stolpa. Ni kaj, sestopala pa ne bova … po čedalje bolj krušljivem terenu lezeva višje in iščeva dobre prehode (ne več kot II. – III), ki naju nazadnje pripeljejo na izhodno polico tik pod samim vrhom Kaptana. Še dobrih 10 višinskih metrov in sva na najinem prvem vrhu ta dan! Fenomenalno! Spodaj pa že pričakovana »smetana«, ki zakriva vso ljubljansko kotlino … razgledi tudi tokrat prekrasni! Par fotografij, red-bull in greva naprej.
... v stolpu tik pod vrhom Kaptana ...
... pazi, kruši se kot svinja! Prava giljotina ...
... na izstopni polici, desno vidno sedlo Za Butaro ...
Čaka naju še vzpon na Brano … in nato sestop preko Kamniškega sedla v dolino. Skozi razbit teren se povzpneva na južni travnat greben, ki naju nato v dobre pol ure pripelje na vrh Brane. Po celem grebenu naju spremlja že skoraj orkanski veter, prestavlja te levo in desno, premika palice … še dobro, da večino časa vleče od zadaj in nama daje dodatno vzpodbudo za navkreber. Sam greben je eden izmed lepših, kar sem jih videl do sedaj! Ravno prav izpostavljen, če že ne prepaden, na vzhodno stran in travnat na zahodno. Ravno ta travnata pobočja izkorišča gamsja družina, ki uživa na še zadnji jesenski paši. Tudi na samem vrhu ni nič bolje, veter za znoret … zato narediva samo nekaj fotografij, nato pa hitro opraviva spust na Kamniško sedlo. Ker sva prehitra nama uide obljubljena jota, zato pa dobiva odličen čaj in se pogrejeva ob peči. Sam spust ni nič posebnega, v uri in pol sva na izhodišču. V dobrih 5 urah in pol sva gor in dol, vključno z nekaj kratkimi postanki. Splošen vtis: za prste obliznit! Jure si je tudi tokrat prislužil manjšo bojno rano, ko mu je padajoči kamen prebil kožo na nogi. Malo krvi, vendar nič hujšega … bolelo pa je nekaj časa!
Kaptan in "Čelna" ... najina čelna ;)
... po grebenu proti vrhu Brane ...
... Jure med uživanjem v razgledih ...
Hell Yeah ... tudi tu je hudič!
... sam greben zgleda dolg, vendar si časovno hitro na Brani ...
... pogled proti Grintavcu ...
... vrh Brane, čez sedlo pa Planjava ...
... mraz, vendar za fotko je potrebno potrpeti ...
... Mrzla gora ...
... tik pred Kamniškim sedlom ...
Brana izpred koče ...
Tako zaželena jota nama že drugič uide, saj je koča v Kamniški Bistrici zaprta zaradi obnove. Ne preostane nama drugega kot, da se zapeljeva proti Kamniku … pri Planinskemu orlu si privoščiva pravo nedeljsko (sobotno) kosilo in zasluženega »ta rosnega«!
Ni komentarjev:
Objavite komentar