Ko sem že mislil, da je konec »skalaše« sezone se je pokazala še ena priložnost, da skočim gor po kopnem. Za cilj sem si izbral Rjavino, tiho in osamelo kraljico nad dvema Triglavskima dolinama – Krmo in Kot. Ponovno s Ano in Viktorjem … po poti iz Kota čez Pekel, naravnost v nebesa!
Zgodaj zjutraj smo že na parkirišču v dolini Kot, mraz in čista tišina. Za spremembo nobene gneče in samo zvoki narave, že skoraj malo »grozno« … luna, sova, pokanje vej in zavijanje vetra. Prvinsko! Pot nas sprva popelje položno skozi gozd, čez nekaj hudourniških strug vse do prvega strmejšega pragu … prvega izmed mnogih, katere smo premagali ta dan. Višje se gozd umakne ruševju in prvim že jesenko zlato-zeleno obarvanim macesnom.Vse do »Debelega kamna« hodimo v temi in s precej hitrim tempom – posledica mrzlega jutra, očitno ravno prav mrzlega, da se nisem niti malo preznojil! Tu se nam odpre pogled na še zadnji del melišča pred Peklom, gamsi pa nam delajo skomine s svojim lahkotnim skakanjem po policah Spodnje Vrbanove Špice. Te so mi še ostale dolžne in jih obiščem v prihodnje! Prekrasne so, še posebej ob jutranjem svitu …
... pogled na dolino Kot, levo Ladja ...
... Debeli kamen ...
... gamsi, na trenutek sem jim prav zavidal - kakšna lahkotnost ...
... v Peklu, v soncu se kopajo Vrbanove Špice ...
... srce, kamnito ali okamenelo?
V samem začetku Pekla se na razpotju poti opremimo s samovarovanjem, jaz pa pod čelado navlečem tudi podkapo – je malo preveč vilo okoli ušes, da bi bilo zdravo! Po melišču dostopimo pod temno steno Rjavine, nato pa preko precej razdrapanega terena začnemo naš vzpon proti grebenu. Sprva je pot brez varoval, vsake toliko časa kak klin, ki pa bolj moti kot pomaga. Sam začetek je tudi precej krušljiv in dobra je zdrava mera pazljivosti. Višje prečimo manjše snežišče, ki zaliva grapo … pomagam tudi z varovanjem, varnost je na prvem mestu. Bližje ko smo grebenu, več je varoval in izpostavljenost raste. Res za uživat, posebej navdušuje pogled na greben Špic in višje Staničevo kočo, ki ima za ozadje našega očaka.
... na razpotju, opremo nase in gremo ...
... pogled na Vrbanove Špice in luno, katera se igra skrivalnice ...
... uvodni del poti iz Pekla na Rjavino ...
... pogled nazaj, lepo poplezovanje po krušljivem pobočju ...
... priprava varovanja preko s snegom zalite grape ...
... prečenje grape ...
... proti vršnemu delu grebena ...
... tik pred izstopom iz poti ...
Greben nas dočaka oblit s soncem in skoraj poletnimi temperaturami … še dobro da nas sunki vetra opominjajo na konec poletja in skorajšnji začetek zime. Zimo, katero že nestrpno pričakujem! Na levi strani se nam prikaže še nekaj minut hoje oddaljena Rjavina, vse okoli nas pa res f.e.n.o.m.e.n.a.l.n.i. razgledi … človek ostane brez besed. Po grebenu mimo dveh naravnih oken pristopimo v 10 minutah na vrh Rjavine … na toplem soncu uživamo skoraj pol ure, brez potrebe po hitrem povratku v dolino. Jure bi reku: »jst sm umru!« Podpišem. Pika. Amen!
... pogled iz grebena proti KS alpam ...
... pogled proti Viševniku, VDV, MDV, Tošcu in v ozadju tolminski vrhovi ...
... na oknu, svoboden ...
... na vrhu Rjavine - spodaj greben Bohinjskih hribov nad Krmo ...
... ne Kekec, Gavrilovič je bil ...
... nahrbtnik je končno lahko šel s hrbta ...
... skupinska fotka, v ozadju vrh triglava ...
Povratek speljemo po grebenu, ki vodi v smeri Triglava vse do Dovških vrat. Po tem grebenu je drugače tudi najlažji dostop na sam vrh. S prevala se spustimo na desno preko melišč nazaj v Pekel. Pri tem je bilo potrebno prečiti nekaj snežišč in se spustiti po precej zahrbtnem melišču – mestoma pomrznjenemu. Noge so trpele, vendar ne dolgo časa … v slabe pol ure smo na nam že znanem razpotju. Sledil je zadnji del poti, meni osebno najmanj všečen … skoraj tri ure dolgo spuščanje v dolino Kot. Res malo mukotrpno, vendar znosno po prelepem dnevu.
... po grebenu s pogledom na Triglav ...
... vidi se vse do Großglockner-ja
... spet postavljam možice ...
... Staničev dom ...
... na Dovških vratcih ...
... prečenje snežišča ...
... na poti proti Kotu, še zadnjič Vrbanove Špice v slovo ...
... pogled nazaj iz doline proti prevalu ...
Povzetek na kratko po Viktorjevo: bilo je sredi noči, do jutra še daleč, luna & čelke, mraz da je škripalo, strmina. Svet se je prebujal v čudovito jutro, ko vstopili v razgibano ferrato severne stene mogočne gore. Plezali z žvižgi vetra, do popolnega sončnega toplega miru na vrhu. Razgledi najgloblji in najdalj do sedaj.
Za vse ostalo je tu MASTERCARD.
OdgovoriIzbriši