Moj blog....: Jermanova vrata - Kamniško sedlo (pozimi), 1903m

Kljub prehladu in ne preveč dobremu počutju mi ni dalo miru, prvi sneg v gorah je bilo potrebno pogledat in preizkusit. Še prejšnji dan 39,5° (v meni), a danes -2°C (Kamniško sedlo) s vetrom v sunkih, kateri je dosegal hitrosti tudi do 80km/h. Idealna, skoraj popolna kombinacija za … pljučnico! Vseeno, treba je bilo gor …

Za idejo sem ogrel še Viktorja, kateri je preživljal podobne simptome kot jaz (kašelj, smrkanje, vročina,…itd.) in je bil idealen za družbo. Dva za enega zdravega?! Z notranjske sva štartala ob 4:00 uri zjutraj, ponoči gre hitreje po avtocesti pa še sonček se ulovi višje v gorah. Pozimi pa zgodnji začetek ture prinese tudi nekaj ugodnosti, recimo bolj kompakten sneg ob vzponu. Parkirava v bližini Jermance => POZOR! Ni dovoljeno, pri koči v Kamniški Bistrici nas pričaka znak za prepovedan promet s dodatno tablo »samo za stanovalce« … zakaj sva potem midva šla? Ne vem …. baje, da so včasih tudi sankcije. Vendar to ni bilo opazno ob povratku, ko je bilo na parkirišču in njegovi bližini še kakih 10 avtomobilov. Cesta je mogoče ravno zaradi prepovedi prometa v malo slabšem stanju, vendar še prevozna. Dodatno je poškodovana tudi zaradi sečnje, katera poteka ravno v tem času.

Skratka, parkirava in se opremiva, nato pa skozi gozd proti Pastircem. Po dobrih 10 min hoje po neoznačeni stezi (sprva kolovoz, nato preide v stezo) se nam iz desne priključi markirana steza, ki pripelje iz smeri koče v Kamniški Bistrici. Nadaljujeva po markirani stezi, ki se v vije skozi strm gozd in prekoračiva nekaj manjših hudourniških grap. Na razcepu se odloživa za lažjo pot, ki nas v lepih in položnih okljukih pripelje do Pastircev in zasilnega bivaka. Tu si privoščiva krajšo pavzo, naneseva še dodaten sloj oblačil, kapo še močneje navlečeva na glavo in nadaljujeva pot.

.... pogled iz Pastircev proti sedlu ...

... jutranja zarja ...

Z vsakim korakom je okoli naju več snega, temperatura pada in veter se krepi. Hodiva tiho in vsak s svojimi mislimi, tišino pa vsake toliko časa prekine glasen kašelj, pljuvanje in preklinjanje v stilu »mater je mraz«! Do »Kamrce« vodi še kar dobra gaz, višje pa le to spotoma zameteva in briše napihan sneg. Na trenutke ti sunki vetra jemljejo sapo, sam pa se loviš med trdim - že skoraj poledenelim snegom in globokimi zameti, kjer se udreš tudi čez pas. Sam vršni del prelaza pa je spihan do poledenelega travnatega pobočja.

... Jure tule se bo šlo!

... mimo Kamrce ...

... boj z napihanim snegom ...

... privajanje na dereze in cepin: rezultat 1:0 za raztrgane hlače ;)

... koča na Kamniškem sedlu ...

... pogled proti Brani - danes me ne bo videla ...

Ko prideva čez greben zagledava znano silhueto letos obnovljene koče, desno od nje pa vetrnico, ki se vrti kot ponorela. Ko že misliva, da je koča zaprta le opaziva premikanje v njej in tudi vrata se nama odprejo. Res super! Ujela sva še zadnji delovni dan koče v letu 2011, ravno so opravljali inventuro in letni obračun. Po treh urah hoje sva tako spet na toplem. Spijeva čaj in se pogrejeva ob peči … tako je lažje opazovati »divjanje« narave zunaj. Po ogledu pobočij na Brani in znanem stanju snega se odločiva, da vrh pustiva za kak drug dan. Res nebi rada opravila hitrega sestopa proti Okrešlju po znani »Štajerski ekspres«. Ko imava dovolj razgledov proti domači Notranjski se posloviva od oskrbnika koče in počasi spraviva nazaj v dolino. V dolini sledi še obvezen golaž in pivce za dehidracijo – baje, da je dobro tudi za grlo?