Ena izmed lepših tur, ki jih lahko opravi gornik oziroma ljubitelj gora je jesensko-zimsko obarvana krožna tura okoli Jezerc. Seveda ob dovolj zgodnji uri, da se izognemo gneči in doživimo vso to lepoto v miru. Ena izmed lepših tur? Vsaj zame in ta trenutek, dokler me ne fascinira naslednja tura! Če bi bilo še kaj snega bi doživel vse: od markiranih poti, preko brezpotja, plezalnih odsekov do krampanja po snegu … v kombinaciji z vremenom. Fenomenalno!
Začetek ture je na Rudnem polju, točneje na parkirišču pred vojašnico na Pokljuki. Če boste iskali smerokaz za Viševnik ga ne boste našli, usmerja nas tabla za Triglav. Po gozdni cesti se mimo vojašnice odpravimo proti smučišču Viševnik … do tu lahko v poletnih mesecih pridemo tudi z avtomobilom. Pozimi pa se izmikamo smučarskim tekačem, smučarjem in sankačem saj gre po gozdni poti tudi tekaška proga. Po levi strani smučišča, tik ob vlečnici, se povzpnemo vse do njegovega začetka tik pod Plesiščem (1790m). Skozi ozko, a strmo »dolino« (ravno grapa ji ne morem reči?) se povzpnemo do studenca Zlata voda, ki leži na manjši izravnavi obdan z macesnovim gozdom.
... prvi jutranji žarki nad Pokljuko ...
... izravnava pri studencu z jesensko obarvanimi macesni ...
... pogled proti KSA - ostal brez besed in samo užival ...
... še enkrat, tokrat malo višje ...
Skozi macesne se povzpnemo na greben, ki se višje izgubi v travnatih pobočjih Viševnika. V ključih premagamo pobočje in ponovno stopimo na greben, kateri strmo pada proti Kačjemu robu. Od tu nas loči še dobrih 10 minut hoje in že stojimo na vrhu Viševnika. Pozimi je pot bolj direktna, prav tako se ni potrebno »boriti« z ruševjem. Če pot podamo v časovnih enotah: slabi dve uri iz Rudnega polja.
... travnato pobočje Viševnika ...
... pogled proti Rjavini, ki ima malo več snega kot sestrične preko Krme ..
... vrh Viševnika ...
... MDV in Triglav v ozadju ...
Sledi spust do Srenjskega prevala, katerega dosežemo po 15 minutah hoje … na Mali Draški vrh (MDV) ne vodi nobena »uradna« pot, zato vrh dosežemo z vzponom po grapi – katere pričetek je nasproti smerokaza. Lahko pa si najdete svojo pot … po želji. Po pol ure prebijanja skozi razbito skalovje dosežemo vrh, pravzaprav sta dva vrha … višji je zahodna glava (proti Velikemu Draškemu vrhu, 2132m). Spust lahko opraviš po že opravljeni poti ali pa se odločiš za še lepšo varianto – zahodni greben, kateri pripelje na sedlo med obema Draškima vrhovoma. Obe varianti dobre pol ure hoje. »Težaven« je samo začetni del, preko katerega je potrebno preplezati (navzdol še toliko težje), dosega II. težavnostno stopnjo. Na prevalu se grebenska pot združi s potjo, katera s Srenjskega prevala pripelje pod MDV … od tu nadaljujemo po ozki, komaj vidni stezici, ki pelje večinoma naravnost proti vrhu VDV. Za lažjo orientacijo: ne smemo se preveč oddaljevati od robu stene, katera prepadno pada v Krmo! Razgledi so prekrasni! Časovno: 1 ura s prevala med obema vrhovoma. Sestop naredimo po »običajni« poti, katera je prav tako brezpotje, v dobre pol ure naravnost na Studorski preval.
... MDV s prevala, sledimo grapi na desni ...
... pogled proti Karavankam, vidna tudi že obiskana Dovška Baba ...
... Ablanca, pod njo Jezerci ...
... na grebenu tik pred prevalom med obema DV, pogled na Triglav ...
... Veliki Draški vrh, sledimo grebenu na desni vse do vrha ...
... v daljavi se sluti Notranjska ...
Sledi še zadnji bolj temeljit vzpon, prav tako brezpoten (kot na prejšnjih dveh so tudi tu v pomoč možici), na Ablanco (2004m). Tole poplezovanje po krušljivi skali nas »stane« dvajset minut, vendar smo nagrajeni z prelepim razgledom na planino Konjščico, Viševnik, oba DV in Triglav.
... pogled na pl. Konjščico iz vrha Ablance ...
... vrh Ablance ...
... pogled na Viševnik (desno) in MDV (levo), spodaj Jezerca ...
... na poti proti Rudnemu polju, nad pl. Konjščico ...
Z vrha sestopimo nazaj na Studorski preval in od tu na Jezerca … priporočam vsaj pol ure ležanja na sončku in uživanja v okoliških panoramah. Se splača! Nadaljevanje poti je v smeri pl. Konjščica vendar stezi sledimo samo dobrih 50m, nato sledimo smerokazom za Rudno polje. Steza nas pod Viševnikom in tik nad omenjeno planino pripelje do izhodišča. Da zaključim turo v celoti: 6-7 ur … vključno z uživancijo na Jezercih.
Zakaj sem Gasilec? Enostaven odgovor: zato ker sem »prfuknjen«!!! Težka beseda, vendar v naši preljubi Sloveniji še kako resnična … tako resnična, da že močno boli! Pa nismo taki samo gasilci, vsi prvi posredovalci, vojaki, policisti, prostovoljci in drugi ljudje pripravljeni pomagati sočloveku v stiski in nesreči. Kdo pa še pri nas koristi svoje nadure, prosti čas, življenje, voljo, družino in ves svoj bit za korist drugega??? Nihče … !!! Večina direktorjev, politikov in ostale vzvišene gospode že ne! Več dogodkov me je razjezilo do te mere, da spregovorim in napišem tudi blog o tem.
Pa kaj vam je ljudje, vodilni v državi in nasploh celotna Slovenija? Za službe, ki obstajajo za dobrobit države, soljudi in narave je premalo spoštovanja! Namesto, da bi nam namenili nekaj več posluha in sredstev za delovanje nam še režete! Seveda, če smo pa tako samoumevni. Ko so ljudje in država v težavah nas hvalite, namenjate dobre besede, mogoče še celo sredstva … ko mine teden dni pa pozabite na nas! Ali mislite, da so ta sredstva za nas posameznike v teh organizacijah? Ne! Ta revščina od sredstev so za opremo, vozila, usposabljanje in delovanje na sploh. In koliko dobimo na leto … mogoče 2000 eur za pokritje goriva in ostalih stroškov za delovanje društva. Ja, tole je plača za vse operativce, člane, članice, veterane in mladino v društvu, ki pusti nekaj tisoč svojih ur v društvih. Ostalo naberemo sami … od kje se kupuje oprema, vozila, obleke? Ja, najbrž jih dobimo zastonj od države!!! You wish … pa še davek plačamo za vsako stvar, ki jo kupimo … za nas in predvsem za vas!!!
Odkar sem gasilec ne vem, če sem kdaj uveljavljal refundacijo oziroma prejel kakšen tolar/euro … ko grem na intervencijo koristim svoj višek nadur, prav tako za razna usposabljanja in vaje. Lažem … prejel sem nekaj državnih refundacij. Aja, pa saj to so prejeli moji delodajalci?! Zame osebno ne obstaja pojem poklicni in prostovoljni gasilec, vendar vseeno je nekaj »dodane vrednosti« na nas prostovoljcih, ki to poslanstvo opravljamo zastonj. Če sklepam iz naše enote še raje sami nekaj prispevamo, da potem uspešneje posredujemo in pomagamo! Saj res, zakaj pa bi sploh prispevali oziroma nas spoštovali? Saj smo samo pijanci, na večino intervencij zamudimo, ne naredimo dovolj dobro,… pa še 100 in 1 očitek se bo našel. Večino očitkov razumemo saj pridejo od ljudi, ki so tisti trenutek v stiski! Pozabiš in razumeš!
Pijanci ja, drži se nas zgodovina kot pijanec plota (kaka simbolika a?) … nič ne rečem, tudi jaz se ga »naližem« … pa saj to je skoraj v naši slovenski krvi (še himna nam govori o tem), vendar nikoli v gasilski uniformi in nikoli na intervenciji oziroma nikoli kadar predstavljam Slovenske gasilce! Nekako sem kljub vsem očitkom ponosen na nas! In ja, sem samo človek z vsemi svojimi slabostmi in prednostmi. Predvsem slabostmi, ki pa se izničijo v enoti, ki iz nas povleče samo najboljše! Kljub temu, da nas je večina prostovoljcev je naše delo čisti profesionalizem!
V bistvu me čudi, da kljub vsem zdravniškim in psihološkim pregledom imamo toliko gasilcev – predvsem operativcev, ki nas je nekaj 10 tisoč. Osebno mislim, da nihče od nas ni normalen! Kdo pa bi še tvegal svoje življenje (ja, kljub vsem usposabljanjem, tehniki in opremi smo še vedno eni izmed vas in ranljivi tako kot vi) in šel v gorečo hišo med tem, ko drugi hitijo ven, šel v deročo vodo in pomagal utapljajočemu, pomagal v prometnih nesrečah …. Itd. Nekako uživamo v svojem delu … ja uživamo v delu ne uživamo pa ob vašem trpljenju in nesreči!!! In kdo trpi? Trpijo pa naše punce, žene, fantje, možje (ne boste verjeli, imamo tudi cel kup operativk, ki večino vas odnese z levo roko!), družina, sorodniki in nam najbližji … no, večino časa so ponosni na nas!
Tako, kot sem jaz ponosen na vse vas! Pomembno je srce!!!
Ko sem že mislil, da je konec »skalaše« sezone se je pokazala še ena priložnost, da skočim gor po kopnem. Za cilj sem si izbral Rjavino, tiho in osamelo kraljico nad dvema Triglavskima dolinama – Krmo in Kot. Ponovno s Ano in Viktorjem … po poti iz Kota čez Pekel, naravnost v nebesa!
Zgodaj zjutraj smo že na parkirišču v dolini Kot, mraz in čista tišina. Za spremembo nobene gneče in samo zvoki narave, že skoraj malo »grozno« … luna, sova, pokanje vej in zavijanje vetra. Prvinsko! Pot nas sprva popelje položno skozi gozd, čez nekaj hudourniških strug vse do prvega strmejšega pragu … prvega izmed mnogih, katere smo premagali ta dan. Višje se gozd umakne ruševju in prvim že jesenko zlato-zeleno obarvanim macesnom.Vse do »Debelega kamna« hodimo v temi in s precej hitrim tempom – posledica mrzlega jutra, očitno ravno prav mrzlega, da se nisem niti malo preznojil! Tu se nam odpre pogled na še zadnji del melišča pred Peklom, gamsi pa nam delajo skomine s svojim lahkotnim skakanjem po policah Spodnje Vrbanove Špice. Te so mi še ostale dolžne in jih obiščem v prihodnje! Prekrasne so, še posebej ob jutranjem svitu …
... pogled na dolino Kot, levo Ladja ...
... Debeli kamen ...
... gamsi, na trenutek sem jim prav zavidal - kakšna lahkotnost ...
... v Peklu, v soncu se kopajo Vrbanove Špice ...
... srce, kamnito ali okamenelo?
V samem začetku Pekla se na razpotju poti opremimo s samovarovanjem, jaz pa pod čelado navlečem tudi podkapo – je malo preveč vilo okoli ušes, da bi bilo zdravo! Po melišču dostopimo pod temno steno Rjavine, nato pa preko precej razdrapanega terena začnemo naš vzpon proti grebenu. Sprva je pot brez varoval, vsake toliko časa kak klin, ki pa bolj moti kot pomaga. Sam začetek je tudi precej krušljiv in dobra je zdrava mera pazljivosti. Višje prečimo manjše snežišče, ki zaliva grapo … pomagam tudi z varovanjem, varnost je na prvem mestu. Bližje ko smo grebenu, več je varoval in izpostavljenost raste. Res za uživat, posebej navdušuje pogled na greben Špic in višje Staničevo kočo, ki ima za ozadje našega očaka.
... na razpotju, opremo nase in gremo ...
... pogled na Vrbanove Špice in luno, katera se igra skrivalnice ...
... uvodni del poti iz Pekla na Rjavino ...
... pogled nazaj, lepo poplezovanje po krušljivem pobočju ...
... priprava varovanja preko s snegom zalite grape ...
... prečenje grape ...
... proti vršnemu delu grebena ...
... tik pred izstopom iz poti ...
Greben nas dočaka oblit s soncem in skoraj poletnimi temperaturami … še dobro da nas sunki vetra opominjajo na konec poletja in skorajšnji začetek zime. Zimo, katero že nestrpno pričakujem! Na levi strani se nam prikaže še nekaj minut hoje oddaljena Rjavina, vse okoli nas pa res f.e.n.o.m.e.n.a.l.n.i. razgledi … človek ostane brez besed. Po grebenu mimo dveh naravnih oken pristopimo v 10 minutah na vrh Rjavine … na toplem soncu uživamo skoraj pol ure, brez potrebe po hitrem povratku v dolino. Jure bi reku: »jst sm umru!« Podpišem. Pika. Amen!
... pogled iz grebena proti KS alpam ...
... pogled proti Viševniku, VDV, MDV, Tošcu in v ozadju tolminski vrhovi ...
... na oknu, svoboden ...
... na vrhu Rjavine - spodaj greben Bohinjskih hribov nad Krmo ...
... ne Kekec, Gavrilovič je bil ...
... nahrbtnik je končno lahko šel s hrbta ...
... skupinska fotka, v ozadju vrh triglava ...
Povratek speljemo po grebenu, ki vodi v smeri Triglava vse do Dovških vrat. Po tem grebenu je drugače tudi najlažji dostop na sam vrh. S prevala se spustimo na desno preko melišč nazaj v Pekel. Pri tem je bilo potrebno prečiti nekaj snežišč in se spustiti po precej zahrbtnem melišču – mestoma pomrznjenemu. Noge so trpele, vendar ne dolgo časa … v slabe pol ure smo na nam že znanem razpotju. Sledil je zadnji del poti, meni osebno najmanj všečen … skoraj tri ure dolgo spuščanje v dolino Kot. Res malo mukotrpno, vendar znosno po prelepem dnevu.
... po grebenu s pogledom na Triglav ...
... vidi se vse do Großglockner-ja
... spet postavljam možice ...
... Staničev dom ...
... na Dovških vratcih ...
... prečenje snežišča ...
... na poti proti Kotu, še zadnjič Vrbanove Špice v slovo ...
... pogled nazaj iz doline proti prevalu ...
Povzetek na kratko po Viktorjevo: bilo je sredi noči, do jutra še daleč, luna & čelke, mraz da je škripalo, strmina. Svet se je prebujal v čudovito jutro, ko vstopili v razgibano ferrato severne stene mogočne gore. Plezali z žvižgi vetra, do popolnega sončnega toplega miru na vrhu. Razgledi najgloblji in najdalj do sedaj.
Ker smo že skoraj v kurilni sezoni je čas za kakšen koristen napotek. Nekaj jih je zbral in objavil Oskar Neuvirt, poklicni gasilec iz Malečnika. Ker se mi zdijo zelo koristni jih objavljam tudi jaz, so primerni tako za laike kot gasilce:
1. Do požara v dimovodni napravi pride zaradi vžiga (ne samovžiga, kot menijo nekateri »strokovnjaki«) še gorljivih produktov v dimniku. Vzrok je navadno slabo vzdrževanja dimnika, dotrajanost dimnika ali celo slaba gradnja dimnika.
2. Požari v dimovodnih napravah so pogostejši v starejših zgradbah in v klasičnih samo z opeko zidanih dimnikih
3. Da je prišlo do požara v dimniku nas opozarja; močan črn dim iz dimnika ali celo leteče iskre, prasketanje v dimniku, vroče rozete, slabše izgorevanje v peči ali štedilniku itd.., smrad po stanovanju, vroče stene dimnika.
4. V tem primeru naj občan nemudoma pokliče na 112 (center za obveščanje) in sporoči potrebne podatke za takojšnje aktiviranje pristojne gasilske enote, dimnikarjev itd.
5. Miselnost, da lahko dimnik zgori brez nadzora gasilcev in dimnikarjevega pregleda je zelo zgrešena in nevarna.
6. Gašenje dimnika z vodo je zelo nevarno. Vedite, da pri zlitju samo 1 liter vode v dimnik nastane 1700 litrov pare. Dimovodna naprava ne zdrži tega pritiska in pride do porušitve dimnika. Pri gorenju dimnika lahko nastane tudi 1000 in več stopinj Celzija temperature.
7. Med tem odstranite vse gorljive materiale od dimnika, obvestite vse stanovalce in jih opozorite na morebitne posledice požara v dimniku. Gorenje v dimniku namreč navadno poteka delno nepopolno in nevarnost nastanka strupenega ogljikovega monoksida je velika.
8. Ne odpirajte dimniških vratc na podstrešju ali čistilnih vratc v kleti ali pritličju
9. Gasilci naj gredo na pot z opremo kot je : ključi za dimniška vratca, vedrovka (najbolje je vsaj 2 kosa) ogledalo za pogled v dimnik, krtačo za čiščenje s katero pospešimo izgorevanje, najbolje je aktivirat pristojno dimnikarsko službo, kovinsko posodo za iznos vročih delcev pri spodnjih vratcih, kovinsko manjšo lopato. Zelo koristna je termokamera za opazovanja stanja v dimniku, v steni ali stropu.
10. Gasilci naj se opremijo po pravilih za požar, saj nikoli ne vemo na kakšno stanje naletimo na kraju požara.
11. Nadzorujmo požar do popolnega izgoretja in ohladitve vseh površin. To lahko traja tudi več ur. Imejmo pripravljeno cevno linijo z vodo. Postavimo gasilca pri vseh odprtinah dimnika in pregledujmo celoten potek dimnika. Vedite, da imajo starejši dimnike tudi kakšne skrite kotičke in da ne potekajo vedno točno vertikalno.
12. Gašenje z gasilnim prahom ABC je tudi možno, vendar predlagam, da se za to opcijo odločite le kadar zunaj močno piha veter in raznaša iskre na sosednje objekte ali v naravo kjer bi lahko prišlo do vžiga.
13. Med požarom v dimniku ne dovolimo strankam kurjenja v pečeh.
14. Poskrbimo, da bo po požaru dimnikar pregledal dimovodno napravo v celoti. Možnosti, da je požar pustil posledice na tuljavah ali stenah dimnika so velike.
15. Občani: Poskrbite za redno vzdrževanje dimnikov. Reklo, da ko vidimo dimnikarja se primemo za gumb, ker to prinaša srečo, še kako drži. Dimniški požar namreč lahko uniči vso naše premoženje in prinese nesluteno nesrečo v hišo.
Kljub prehladu in ne preveč dobremu počutju mi ni dalo miru, prvi sneg v gorah je bilo potrebno pogledat in preizkusit. Še prejšnji dan 39,5° (v meni), a danes -2°C (Kamniško sedlo) s vetrom v sunkih, kateri je dosegal hitrosti tudi do 80km/h. Idealna, skoraj popolna kombinacija za … pljučnico! Vseeno, treba je bilo gor …
Za idejo sem ogrel še Viktorja, kateri je preživljal podobne simptome kot jaz (kašelj, smrkanje, vročina,…itd.) in je bil idealen za družbo. Dva za enega zdravega?! Z notranjske sva štartala ob 4:00 uri zjutraj, ponoči gre hitreje po avtocesti pa še sonček se ulovi višje v gorah. Pozimi pa zgodnji začetek ture prinese tudi nekaj ugodnosti, recimo bolj kompakten sneg ob vzponu. Parkirava v bližini Jermance => POZOR! Ni dovoljeno, pri koči v Kamniški Bistrici nas pričaka znak za prepovedan promet s dodatno tablo »samo za stanovalce« … zakaj sva potem midva šla? Ne vem …. baje, da so včasih tudi sankcije. Vendar to ni bilo opazno ob povratku, ko je bilo na parkirišču in njegovi bližini še kakih 10 avtomobilov. Cesta je mogoče ravno zaradi prepovedi prometa v malo slabšem stanju, vendar še prevozna. Dodatno je poškodovana tudi zaradi sečnje, katera poteka ravno v tem času.
Skratka, parkirava in se opremiva, nato pa skozi gozd proti Pastircem. Po dobrih 10 min hoje po neoznačeni stezi (sprva kolovoz, nato preide v stezo) se nam iz desne priključi markirana steza, ki pripelje iz smeri koče v Kamniški Bistrici. Nadaljujeva po markirani stezi, ki se v vije skozi strm gozd in prekoračiva nekaj manjših hudourniških grap. Na razcepu se odloživa za lažjo pot, ki nas v lepih in položnih okljukih pripelje do Pastircev in zasilnega bivaka. Tu si privoščiva krajšo pavzo, naneseva še dodaten sloj oblačil, kapo še močneje navlečeva na glavo in nadaljujeva pot.
.... pogled iz Pastircev proti sedlu ...
... jutranja zarja ...
Z vsakim korakom je okoli naju več snega, temperatura pada in veter se krepi. Hodiva tiho in vsak s svojimi mislimi, tišino pa vsake toliko časa prekine glasen kašelj, pljuvanje in preklinjanje v stilu »mater je mraz«! Do »Kamrce« vodi še kar dobra gaz, višje pa le to spotoma zameteva in briše napihan sneg. Na trenutke ti sunki vetra jemljejo sapo, sam pa se loviš med trdim - že skoraj poledenelimsnegom in globokimi zameti, kjer se udreš tudi čez pas. Sam vršni del prelaza pa je spihan do poledenelega travnatega pobočja.
... Jure tule se bo šlo!
... mimo Kamrce ...
... boj z napihanim snegom ...
... privajanje na dereze in cepin: rezultat 1:0 za raztrgane hlače ;)
... koča na Kamniškem sedlu ...
... pogled proti Brani - danes me ne bo videla ...
Ko prideva čez greben zagledava znano silhueto letos obnovljene koče, desno od nje pa vetrnico, ki se vrti kot ponorela. Ko že misliva, da je koča zaprta le opaziva premikanje v njej in tudi vrata se nama odprejo. Res super! Ujela sva še zadnji delovni dan koče v letu 2011, ravno so opravljali inventuro in letni obračun. Po treh urah hoje sva tako spet na toplem. Spijeva čaj in se pogrejeva ob peči … tako je lažje opazovati »divjanje« narave zunaj. Po ogledu pobočij na Brani in znanem stanju snega se odločiva, da vrh pustiva za kak drug dan. Res nebi rada opravila hitrega sestopa proti Okrešlju po znani »Štajerski ekspres«. Ko imava dovolj razgledov proti domači Notranjski se posloviva od oskrbnika koče in počasi spraviva nazaj v dolino. V dolini sledi še obvezen golaž in pivce za dehidracijo – baje, da je dobro tudi za grlo?
... spust proti dolini, v objemu vetra in snega ...
... pogled v višave, gor pa kdaj drugič ....
... v zamet ...
... poziranje na Pastircih, pred bivakom ...
... gorska mantra ...
...
... Klemen, ti si p`r fuknjen! ... med možici ...
... z Bosovim Tinčkom zreva tja gor ....
... zaključno dejanje - tokrat malo bolj toplo pivo ;)
