Če bi bil basnopisec bi začel nekako tako: »Nekoč sta živela prasec in prasica, prve stike sta kot se modernim časom spodobi navezala preko socialnih omrežij. To je bila ljubezen na prvi pogled (klik). Ker so bila čustva obojestranska, norost primerljiva in strast neizmerna sta se odločila spoznati … in tako se je zgodba začela!« In res se je začela! Ta vikend se je nora trojka, ampak očitno res nora, odločila za spoznavno turo nekje v Martuljski skupini. Gremo bolj natančno: greben med Škrnatarico in Dovškim Križem, in ta plan je skoval Juš. Ja, to je ravno ta tip, kateri se je ves čas »ven metal« na določenem forumu. Čudak očitno? No, tako je tole, čudak čudaka pozna in norec norca izvoha … po zgodno jutranjem zboru v Lescah smo v roku 10 minut vzpostavili pravo »štimungo« in do Vrat je bilo razdrtih že kar nekaj močnih.
Turo smo začeli nekje na sredi poti med Mojstrano in Aljaževim domom v Vratih, kjer grapa Velikega Črlovca prečka (v bistvu divje preseka) cesto. Mislim, da je tole okoli 8km – glej kilometrske oznake ob cesti. Sklepam glede na sestop, katerega smo zaključili v bližini kilometra 9,5 … in nato še vsaj 10 minut pešačili v smeri Mojstrane. Avto smo parkirali tik ob cesti na manjšem parkirišču. Glede na to, da sva dobila izrecna navodila, da naj ne tovoriva preveč opreme je tokrat vso železarijo in vrv v nahrbtnik natlačil Juš. Pravilna odločitev, glede na to kako je nato vlekel … še premalo sva ga naložila. Naslednjič dobi še vso vodo! Pot smo zastavili na slabo vidni stezi, ki pa je kmalu zavila iz grape in se v okljukih začela vzpenjati skozi gozd. Po tej dokaj dobri stezi (glede na kasnejši teren) smo nadaljevali do manjše izravnave tik ob grapi, tu smo v levo prečili čez snežišče na prečno povezavo. Tule je bilo nekako konec moje prve krize, ki je nastopila zaradi relativno hitrega tempa. No, pa smo tudi tole »poštimal« in nadaljevanje je bilo v mojem slogu: uživaško in počasi. Prečenje se je končalo pri prvem melišču, tu smo se opremili in se po snegu začeli povzpenjati proti Gulcam. Sneg je bil dober, ne škripavček, pa vseeno kompakten za hodit. Višje proti Gulcam je postalo poletno vroče, že malo prevroče in ponovno me je začelo mučiti … edina tolažba je bila grapa in greben višje, kjer se začne moj del. Že stokrat napisano in še večkrat bo … skale in grape so moj del! Ljubezen na prvi pogled!
Na Gulcah si privoščimo krajši počitek, med tem pa nam pogledi ves čas uhajajo v desno proti Kukovi špici in na levo proti Škrnatarici. Res impozantni gori! Navdušujoča je tudi grapa, katera vodi na sedlo tik pod vrhom Škrnatarice … glede na lego zna biti sneg izvrsten. Izkaže se, da naša predvidevanja držijo. Eno samo veselje in v trenutku se prepikamo do vrha. Utrujenost kot, da bi jo odrezal … pa zakaj dobre stvari trajajo tako malo časa? Zato, da se jih ne naveličamo?! Čaka nas še 5 m skok do vrha našega prvega cilja. Zlezemo ga kar direkt, Juš prvi in midva za njim. Saj ne, da je po levi strani en lažji obvoz … valda, za dušo. Na vrhu Škrnatarice pa res fenomenalni pogledi na Amfiteater (krnica za Široko Pečjo) ter vse prekrasne vrhove, ki ga obkrožajo. Z vrha se po abzajlamo nazaj na sedlo in nato nadaljujemo pot po grebenu.
... tule se preči V.Črlovc, prečna pot vidna na fotografiji ...
... pogled proti Gulcam ...
... še malo, na levi Škrnatarica in začetek grape ...
... vleče se, posebej ob poletnih temperaturah ...
... naša grapa in Škrnatarica - čisto veselje ...
... pavza! Je reku šef, in sva ga ubogala ...
... dostop do grape, prelepo za znoret ...
... v grapi, Juš vodi - eno samo veselje ...
... tik pred izstopom, pogled proti Gulcam ...
... Krnica za Široko Pečjo - da ti vzame sapo!
... še vpis na vrhu Škrnatarice ...
Sam grebenski del poti je prekrasen, na žalost pa ga krasi tudi precej velika krušljivost. Pravoverno se držimo kar vrha grebena in ga le mestoma zapuščamo z obvozi na južno stran. Ves čas se menjavata skala in sneg, kar nekajkrat obesimo cepine in za skalo poprimemo z roko. Greben je toliko navdušujoč, da na dveh mestih raje izvedemo abzajl, kot pa da bi skoke obvozili nižje po levi strani. Razglede nam kvari edino malo slabše vreme, ki pa je še vedno toliko dobro, da so pogledi odprti na bližnjo okolico. Grebenski del poti nam ponovno mine en-dva-tri in že smo tik pred vršnim delom Dovškega Križa (2542m). Čaka nas še spust v škrbino (naravno okno) ter zadnjih 50m vzpona za danes, nato pa samo še spust v dolino. Na vrhu DK se odvije tudi manjša telenovela s »glavnima akterjema« vzpona: Pipi in Rosalie se končno spoznata v živo! Po vpisu v knjigo (zadnji vpis je bil 15.3.) se začnemo spuščati proti Bivaku II.
... plezanje po grebenu - Juš ...
... še en korak nazaj in ... I belive I can flyyyyy! Črni humor ...
... v skalnem skoku, vonj karbida in praskanje ...
... zvijanje vrvi po abzajlanju. Baje, da je moral vse narediti sam??!
... Dovški Križ ...
... grebenski del poti - precej krušljivo.
... na Vrhu dovškega Križa ...
... prehojen greben ...
... Pipi in Rosalie ...
Z vrha sestopimo po grebenu vse do škrbine, kjer se konča Jugova grapa. Tu krenemo levo in začnemo s sestopom po južnem pobočju, vmes preplezamo manjši skok in kmalu dosežemo sedlo med Dovškim križem in grebenom Šplevte. Tu je sneg že precej bolj južen in z kar nekaj prediranja dosežemo Bivak II Na Jezerih (2118 m). Brez prediha prečimo v levo pod strme peči Šplevte, kjer se začne hiter spust: sprva še po snegu, nato pa po melišču. Vsi umazani od kombinacije snega in šodra se pridrsamo do hudourniške struge. Tej sledimo vse dokler na njeni levi strani ne opazimo stezice (lovska pot), ki zavije levo v gozd. Naša pot se konča v bližini Poldovega rovt … sledi pešačenje po cesti, katero sem že opisal v začetku tega zapisa.
... sestop do izteka Jugove grape ...
... proti Bivaku II., prediranje je bilo na trenutke že prav smešno ...
... Bivak II.
Zaključek? Super lepa tura, odličen dan in še boljša družba! Prvi del zgodbe zaključen, roman se piše dalje …
Nimam časa za pisanje bloga! Že dolgo nisem bil v visokogorju in na splošno ne delam nič drugega kot: služba, gradnja garaže, spanje, služba, gradnja garaže, nadzor izdelave nadgradnje za GVC, spanje, služba, ... itd. Tale rutina bo trajala vsaj še kak mesec, pa kaj hočemo? Kar je potrebno narediti je potrebno ... navsezadnje nam niti ni težko. Je pa dokaj naporno, posebej ker je potrebno veliko dela opraviti ročno - tule mislim predvsem "šaflanje" odkopanega materiala nazaj za podporni zid. Vendar je šlo, če ne po verigi pa po "ketni" ... vam ni jasno? Tudi nam ni čisto!
Ta prihajajoči vikend se planira plezarija nekje z dvema prascema (če smo natančni s prascem in prasico) - vem, ni vam jasno?! Vas pustim v razmišljanju in pričakovanju reportaže nekje iz skal,... sem tudi že sam nestrpen od pričakovanja! V nedeljo pa izlet v neznano (vsaj trenutno je še tako) z Eriko, Tino, Renatom in Niko ... pa še eno dobro kosilce. Mmmm! No, potem pa je že ponedeljek in ponovi vajo iz zadnjih 14 dni. Še nekaj fotografij iz delovnih akcij ...
... priprava na pikiranje, ločevanje škarpe od zidu (beton pa za bunker!) ...
... stara škarpa še stoji in čaka na pikiranje ...
... na vrsti so stroji, stara škarpa nima več možnosti in počasi pade ...
... "fršolnga" je postavljena, čakamo na beton ...
... ročno "šafljanje" z lopatami in vedri, delovne brigade so očitno še žive (sicer ne mladinske,pa vendar ...)?
... beton se prečrpava, za nami je najtežji del ...
... končano! A je že suho?
... postavljanje gradbenega odra in priprava za zidanje ...
Lansko leto lezla okoli Božička, danes šla mimo Miklavža in nato celo leto pristopala do Silvesterskega raza. Ker praznovanje novega leta ni bilo dovolj, prav tako pa sva imela dovolj Karamele in Gorske rože sva se abzajlala dol, ter se preko šodrovega raja vrnila na območje sedaj že čisto poletne Jesenske rožce in poizkusila, če se kaj bolje obnese Mali Kamin. Nato sva imela vsega dosti in šla domov!
Toliko na kratko ... sicer pa je bilo nedeljsko dopoldne v Vipavski dolini prelepo: sonček, brez vetra in skoraj poletne temperature. Edino malo manj kvalitetnega plezanja sva imela, očitno je bilo soslednje planetov v Mlečni cesti napačno, poleg tega je bila pred kratkim polna luna pod Marsom v Levu (prepisu) ... da ne govorim še o Dnevu mučenikov! Čisto napačno sosledje dogodkov ... resno! Tudi za "ta rosnga" nisva zaslužla! Pfuj ... škoda besed.
... priprava sidrišča ...
... nekje v najini napačno popolno zgrešeni smeri ...
Dopoldne operativne vaje na temo gasilske taktike. Danes smo imeli po planu praktične vaje v industrijski coni v Podskrajniku, preigravali smo različne scenarije in vadili vodenje: od skupine do enote. Predvsem je bil dan poudarek na pravilno vodenje in poročanje skozi ves potek intervencije. Ja, na intervencijah po večini steče vodenje drugače (predvsem kjer sodeluje ena enota), vendar niti ne tako drugače … ko imamo v igri več enot, pa je dobro vodenje bistvenega pomena! Že večkrat videli in doživeli v praksi – dobre in slabe primere. Prav zato so se nam na vajah pridružili še operativci iz PGD Begunje in PGD Ivanje selo – tako postanejo vaje bolj zanimive (za preigravanje scenarijev), hkrati pa se enote spoznavajo med sabo. Spoznava se opremo, spoznavajo se operativci med seboj, … itd. Delo znotraj uigrane ekipe v enoti je seveda lažje in utečeno, ker se poznamo med seboj … po drugi strani pa lahko operativce »uspava« … prav zaradi tega vse vaje delamo v mešanih ekipah.
... jutranji zbor v gasilskem domu ...
... še malo teorije, nato pa na delo ...
... malo zafrkancije ne škodi: novi patent za dvosmerni turbo ročnik ...
... počitek in analiza, nato pa ponovi vajo ...
Popoldne sva se z Eriko odpeljala proti Slovenski obali, natančneje Debelemu rtiču … malo sprehajanja ob obali. Sončka sicer ni bilo, je pa bilo malo topleje kot v notranjosti. Pa tudi letovišče na Debelem rtiču se je spremenilo od kar sem bil nazadnje tu … no, res pa sem bil prvič in zadnjič tu pred 18 leti. Ja, mater gredo leta! Vračala sva se skozi Italijo, tik pred Trstom sva skrenila za Osp … nikoli mi niso preveč dišale ceste in ulice v Italiji! V Ospu se tre plezalcev, nič čudnega: sonček in spomladanske temperature. Ob povratku se ustaviva še v Mali Bukovici, kjer pogledam napredek na GVC-ju, seveda od zunaj. No, zdaj pa že tri ure pišem bloge
.... love is in the air ...
... zdravilišče na Debelem rtiču ...
... plaža, katera na fotografiji zgleda bolje kot v resnici ...
... Osp, stena in še gasilski dom - kako mi to rata ;)
Po res dolgem času je bila sobota rezervirana za najino klasično turo, to pomeni: nesmiselno naporna in dolga, zahtevna, polna bizarnih dogodkov, smeha in lahko bi rekli na trenutke zdravega zbadanja. Tokrat se naju gora in njena grapa nista otresli, gledano na splošno so bile razmere relativno dobre in varne – seveda, če odštejemo prediranje v gnilem in mokrem snegu vse do razmnoževalnega organa! Nesmiselno naporno je v tem primeru prav to! Prediranje vsakih nekaj korakov … ampak, če si trmast si trmast. In v tem sva poznano dobra … slabo, dobro? Kakor vzameš in kakor kdaj! Tako sva skoraj celo soboto (zaradi prediranja se je tura malo podaljšala) lovila še zadnje zimske vtise v visokogorju.Zadnje ker, če v kratkem ne bo vrglo še kakšnega cm novega snega in se ne bo pošteno ohladilo, razmere ne bodo več primerne za lazenje. Vsaj po videnemu na Brani …
Iz Jermance se povzpneva do začetka Pastircev in se že v samem startu pošteno preznojiva. Toplo kot pozno spomladi in brez vetra. Nadaljevanje je bilo še bolj ne-vzpodbudno: megla in skoraj nič snega. Vseeno se trmasto zagrizeva v začetek Bosove grape, katere sneženi jezik se še edini iztega do Pastircev. Do prvega skoka, ki naju pričaka kopen (pričakovano) sva hitro, opremiva se z opremo in nestrpno zatakneva orodji v prve skale. Z njim opraviva na hitro, sva že na prvem snegu in prvih nekaj metrov zgleda obetavnih. Skoraj si že čestitava, ko v stilu čeških mojstrov padeva v gnilobo … no fino, še podre se naj kaj! Vse do vrha preklinjava, ko gaziva gnilca … pravo veselje pa nama delajo kopni skoki, katere deloma dry-toolava in deloma prosto preplezava. Tako vse do vrha, skoki kopni in grapa gnila. Hvala bogu, da se po tretjem skoku pokaže sonček – in to kak! Sneg se topi v velikem obsegu, po skalah levo in desno pa pravi potočki. … vsaj bistro in hladno vodo si lahko na trenutke privoščiva. Prava Bosova kapljica! Sneg postane kakovosten šele tik pred izstopom iz grape, kjer je v Kaptanovi senci očitno še dovolj hladno. Danes ne greva na Kaptana, ker je kopen … kopnega sva že videla, pa še malo več časa sva se zadržala v grapi, kot je bilo planirano. Hiter pogled na grebenski del poti nama pove, da je le-ta v celoti kopen, zato zamenjava dereze in orodja za malo bolj praktično opremo – palice!
... prvi skok - done!
... ostanki abzajlanja ...
... haklanje v tretjem skoku ...
... prediranje in navdušujoč pogled, takoj mi je bilo lažje ...
... prosto plezanje ...
... četrti skok ali Juretov kamin :)
... gnilc, gnil in še enkrat gnil ... mokr pa kot Bistrica v dolini ...
... zadnji skok oblezla po desni strani - z eno besedo gladko ...
... tik pred izstopom iz grape, pogled pričakovanja...
... pogled na Kaptana ...
... spodaj pa "mleko" in Zeleniške špice - prihajava!
Tik pred prihodom na greben srečava čredo kozorogov, ki se brezskrbno pasejo in grejejo na sončku. S primerne razdalje jih nekaj časa opazujeva, nato pa nadaljujeva svojo pot … brez, da bi jih zmotila. Pot po grebenu se nama vleče, noge so tokrat že malo utrujene. Res sva se vlekla … sva pa tudi uživala v fenomenalnih razgledih, ki so se odpirali na vse strani. Z eno besedo: rajsko!
... v kraljestvu Zlatorogov ...
... grebenski del poti na Brano - kopen skoraj v celoti ...
... užitek, razgledi, ...
... pogled proti Grintovcu ...
... še zadnji metri palčkanja, tik pod vrhom ...
Na vrhu Brane si vzameva nekaj minut za uživancijo, narediva pa tudi serijo fotografij. Ko opraviva vse »obveznosti« se pripraviva za sestop po zimski smeri, ki pripelje iz Kamniškega sedla. Glede na to, da danes ni bilo nobenega na Brani (to nama kasneje potrdi tudi oskrbnik v koči) sva upala, da so se ohranile vsaj stope iz prejšnjih dni. Spustiva se mimo običajnega letnega pristopa in vsa navdušena ugotoviva, da je po zimski speljana špura. Po prvih ritenskih korakih vidiva in občutiva, da je celotna severna flanka zbita in narejena tako kot mora biti. Stope so kot lestev, res kvalitetne … že skoraj luksuzno! Vendar tudi severna stran Brane ni ravno preveč zalita s snegom, skale pod vrhom so kopne … pa vseeno občutno bolje kot najina prehojena pot. Počasi in vztrajno rikvercava, šele zadnjih 50 metrov pred slovito Štajersko expres se lahko obrneva in sestopava naprej. Prečenje proti Kamniškemu sedlu je speljano malo prenizko in preči skoraj po sredini snežišča, tik pred sedlom pa je v celoti poledenelo – vse skupaj je malo nevarno, po navadi gre smer tik pod steno. Je bolj varno … hitri vlaki so tu kar pogosti in nevarni, zadnja postaja pa je Okrešelj.
... poziranje na vrhu Brane ...
... Planjava je tudi gola ...
... Mrzla gora z svojimi mikavnimi grapami ...
... Ljubljanska kotlina, je ni! Mleko do koder seže pogled, umazanija pobrisana ...
... Sestop po zimskem pristopu, en sam rikverc ...
... spust do snežišča pod Brano ...
... Štajerska expres in koča na Kamniškemu sedlu ...
Na sedlu, pri smerokazu, spet zamenjava opremo in skozi močvaro sestopiva do koče. Tu si privoščiva pol urno martinčkanje in čajčkanje, steče pa tudi zanimiva debata z ostalimi obiskovalci koče na Kamniškemu sedlu. Spust proti dolini ni omembe vreden, večino poti do Pastircev odsankava po riti, ostalo pa odčofotava po blatu. Pri Planinskemu orlu pa seveda eno dobro kosilo in še kako zaslužen »ta rosn«.
... tako pa se da! Brez problema in to cel dan ...
... zasluženo okrepčilo in ta rosn pri Planinskemu orlu ...
