Če bi bil basnopisec bi začel nekako tako: »Nekoč sta živela prasec in prasica, prve stike sta kot se modernim časom spodobi navezala preko socialnih omrežij. To je bila ljubezen na prvi pogled (klik). Ker so bila čustva obojestranska, norost primerljiva in strast neizmerna sta se odločila spoznati … in tako se je zgodba začela!« In res se je začela! Ta vikend se je nora trojka, ampak očitno res nora, odločila za spoznavno turo nekje v Martuljski skupini. Gremo bolj natančno: greben med Škrnatarico in Dovškim Križem, in ta plan je skoval Juš. Ja, to je ravno ta tip, kateri se je ves čas »ven metal« na določenem forumu. Čudak očitno? No, tako je tole, čudak čudaka pozna in norec norca izvoha … po zgodno jutranjem zboru v Lescah smo v roku 10 minut vzpostavili pravo »štimungo« in do Vrat je bilo razdrtih že kar nekaj močnih.
Turo smo začeli nekje na sredi poti med Mojstrano in Aljaževim domom v Vratih, kjer grapa Velikega Črlovca prečka (v bistvu divje preseka) cesto. Mislim, da je tole okoli 8km – glej kilometrske oznake ob cesti. Sklepam glede na sestop, katerega smo zaključili v bližini kilometra 9,5 … in nato še vsaj 10 minut pešačili v smeri Mojstrane. Avto smo parkirali tik ob cesti na manjšem parkirišču. Glede na to, da sva dobila izrecna navodila, da naj ne tovoriva preveč opreme je tokrat vso železarijo in vrv v nahrbtnik natlačil Juš. Pravilna odločitev, glede na to kako je nato vlekel … še premalo sva ga naložila. Naslednjič dobi še vso vodo! Pot smo zastavili na slabo vidni stezi, ki pa je kmalu zavila iz grape in se v okljukih začela vzpenjati skozi gozd. Po tej dokaj dobri stezi (glede na kasnejši teren) smo nadaljevali do manjše izravnave tik ob grapi, tu smo v levo prečili čez snežišče na prečno povezavo. Tule je bilo nekako konec moje prve krize, ki je nastopila zaradi relativno hitrega tempa. No, pa smo tudi tole »poštimal« in nadaljevanje je bilo v mojem slogu: uživaško in počasi. Prečenje se je končalo pri prvem melišču, tu smo se opremili in se po snegu začeli povzpenjati proti Gulcam. Sneg je bil dober, ne škripavček, pa vseeno kompakten za hodit. Višje proti Gulcam je postalo poletno vroče, že malo prevroče in ponovno me je začelo mučiti … edina tolažba je bila grapa in greben višje, kjer se začne moj del. Že stokrat napisano in še večkrat bo … skale in grape so moj del! Ljubezen na prvi pogled!
Na Gulcah si privoščimo krajši počitek, med tem pa nam pogledi ves čas uhajajo v desno proti Kukovi špici in na levo proti Škrnatarici. Res impozantni gori! Navdušujoča je tudi grapa, katera vodi na sedlo tik pod vrhom Škrnatarice … glede na lego zna biti sneg izvrsten. Izkaže se, da naša predvidevanja držijo. Eno samo veselje in v trenutku se prepikamo do vrha. Utrujenost kot, da bi jo odrezal … pa zakaj dobre stvari trajajo tako malo časa? Zato, da se jih ne naveličamo?! Čaka nas še 5 m skok do vrha našega prvega cilja. Zlezemo ga kar direkt, Juš prvi in midva za njim. Saj ne, da je po levi strani en lažji obvoz … valda, za dušo. Na vrhu Škrnatarice pa res fenomenalni pogledi na Amfiteater (krnica za Široko Pečjo) ter vse prekrasne vrhove, ki ga obkrožajo. Z vrha se po abzajlamo nazaj na sedlo in nato nadaljujemo pot po grebenu.
... tule se preči V.Črlovc, prečna pot vidna na fotografiji ...
... pogled proti Gulcam ...
... še malo, na levi Škrnatarica in začetek grape ...
... vleče se, posebej ob poletnih temperaturah ...
... naša grapa in Škrnatarica - čisto veselje ...
... pavza! Je reku šef, in sva ga ubogala ...
... dostop do grape, prelepo za znoret ...
... v grapi, Juš vodi - eno samo veselje ...
... tik pred izstopom, pogled proti Gulcam ...
... Krnica za Široko Pečjo - da ti vzame sapo!
... še vpis na vrhu Škrnatarice ...
Sam grebenski del poti je prekrasen, na žalost pa ga krasi tudi precej velika krušljivost. Pravoverno se držimo kar vrha grebena in ga le mestoma zapuščamo z obvozi na južno stran. Ves čas se menjavata skala in sneg, kar nekajkrat obesimo cepine in za skalo poprimemo z roko. Greben je toliko navdušujoč, da na dveh mestih raje izvedemo abzajl, kot pa da bi skoke obvozili nižje po levi strani. Razglede nam kvari edino malo slabše vreme, ki pa je še vedno toliko dobro, da so pogledi odprti na bližnjo okolico. Grebenski del poti nam ponovno mine en-dva-tri in že smo tik pred vršnim delom Dovškega Križa (2542m). Čaka nas še spust v škrbino (naravno okno) ter zadnjih 50m vzpona za danes, nato pa samo še spust v dolino. Na vrhu DK se odvije tudi manjša telenovela s »glavnima akterjema« vzpona: Pipi in Rosalie se končno spoznata v živo! Po vpisu v knjigo (zadnji vpis je bil 15.3.) se začnemo spuščati proti Bivaku II.
... plezanje po grebenu - Juš ...
... še en korak nazaj in ... I belive I can flyyyyy! Črni humor ...
... v skalnem skoku, vonj karbida in praskanje ...
... zvijanje vrvi po abzajlanju. Baje, da je moral vse narediti sam??!
... Dovški Križ ...
... grebenski del poti - precej krušljivo.
... na Vrhu dovškega Križa ...
... prehojen greben ...
... Pipi in Rosalie ...
Z vrha sestopimo po grebenu vse do škrbine, kjer se konča Jugova grapa. Tu krenemo levo in začnemo s sestopom po južnem pobočju, vmes preplezamo manjši skok in kmalu dosežemo sedlo med Dovškim križem in grebenom Šplevte. Tu je sneg že precej bolj južen in z kar nekaj prediranja dosežemo Bivak II Na Jezerih (2118 m). Brez prediha prečimo v levo pod strme peči Šplevte, kjer se začne hiter spust: sprva še po snegu, nato pa po melišču. Vsi umazani od kombinacije snega in šodra se pridrsamo do hudourniške struge. Tej sledimo vse dokler na njeni levi strani ne opazimo stezice (lovska pot), ki zavije levo v gozd. Naša pot se konča v bližini Poldovega rovt … sledi pešačenje po cesti, katero sem že opisal v začetku tega zapisa.
... sestop do izteka Jugove grape ...
... proti Bivaku II., prediranje je bilo na trenutke že prav smešno ...
... Bivak II.
Zaključek? Super lepa tura, odličen dan in še boljša družba! Prvi del zgodbe zaključen, roman se piše dalje …
lepa tura in opis, čestitke
OdgovoriIzbrišiiztok