Po res dolgem času je bila sobota rezervirana za najino klasično turo, to pomeni: nesmiselno naporna in dolga, zahtevna, polna bizarnih dogodkov, smeha in lahko bi rekli na trenutke zdravega zbadanja. Tokrat se naju gora in njena grapa nista otresli, gledano na splošno so bile razmere relativno dobre in varne – seveda, če odštejemo prediranje v gnilem in mokrem snegu vse do razmnoževalnega organa! Nesmiselno naporno je v tem primeru prav to! Prediranje vsakih nekaj korakov … ampak, če si trmast si trmast. In v tem sva poznano dobra … slabo, dobro? Kakor vzameš in kakor kdaj! Tako sva skoraj celo soboto (zaradi prediranja se je tura malo podaljšala) lovila še zadnje zimske vtise v visokogorju.Zadnje ker, če v kratkem ne bo vrglo še kakšnega cm novega snega in se ne bo pošteno ohladilo, razmere ne bodo več primerne za lazenje. Vsaj po videnemu na Brani …
Iz Jermance se povzpneva do začetka Pastircev in se že v samem startu pošteno preznojiva. Toplo kot pozno spomladi in brez vetra. Nadaljevanje je bilo še bolj ne-vzpodbudno: megla in skoraj nič snega. Vseeno se trmasto zagrizeva v začetek Bosove grape, katere sneženi jezik se še edini iztega do Pastircev. Do prvega skoka, ki naju pričaka kopen (pričakovano) sva hitro, opremiva se z opremo in nestrpno zatakneva orodji v prve skale. Z njim opraviva na hitro, sva že na prvem snegu in prvih nekaj metrov zgleda obetavnih. Skoraj si že čestitava, ko v stilu čeških mojstrov padeva v gnilobo … no fino, še podre se naj kaj! Vse do vrha preklinjava, ko gaziva gnilca … pravo veselje pa nama delajo kopni skoki, katere deloma dry-toolava in deloma prosto preplezava. Tako vse do vrha, skoki kopni in grapa gnila. Hvala bogu, da se po tretjem skoku pokaže sonček – in to kak! Sneg se topi v velikem obsegu, po skalah levo in desno pa pravi potočki. … vsaj bistro in hladno vodo si lahko na trenutke privoščiva. Prava Bosova kapljica! Sneg postane kakovosten šele tik pred izstopom iz grape, kjer je v Kaptanovi senci očitno še dovolj hladno. Danes ne greva na Kaptana, ker je kopen … kopnega sva že videla, pa še malo več časa sva se zadržala v grapi, kot je bilo planirano. Hiter pogled na grebenski del poti nama pove, da je le-ta v celoti kopen, zato zamenjava dereze in orodja za malo bolj praktično opremo – palice!
... prvi skok - done!
... ostanki abzajlanja ...
... haklanje v tretjem skoku ...
... prediranje in navdušujoč pogled, takoj mi je bilo lažje ...
... prosto plezanje ...
... četrti skok ali Juretov kamin :)
... gnilc, gnil in še enkrat gnil ... mokr pa kot Bistrica v dolini ...
... zadnji skok oblezla po desni strani - z eno besedo gladko ...
... tik pred izstopom iz grape, pogled pričakovanja...
... pogled na Kaptana ...
... spodaj pa "mleko" in Zeleniške špice - prihajava!
Tik pred prihodom na greben srečava čredo kozorogov, ki se brezskrbno pasejo in grejejo na sončku. S primerne razdalje jih nekaj časa opazujeva, nato pa nadaljujeva svojo pot … brez, da bi jih zmotila. Pot po grebenu se nama vleče, noge so tokrat že malo utrujene. Res sva se vlekla … sva pa tudi uživala v fenomenalnih razgledih, ki so se odpirali na vse strani. Z eno besedo: rajsko!
... v kraljestvu Zlatorogov ...
... grebenski del poti na Brano - kopen skoraj v celoti ...
... užitek, razgledi, ...
... pogled proti Grintovcu ...
... še zadnji metri palčkanja, tik pod vrhom ...
Na vrhu Brane si vzameva nekaj minut za uživancijo, narediva pa tudi serijo fotografij. Ko opraviva vse »obveznosti« se pripraviva za sestop po zimski smeri, ki pripelje iz Kamniškega sedla. Glede na to, da danes ni bilo nobenega na Brani (to nama kasneje potrdi tudi oskrbnik v koči) sva upala, da so se ohranile vsaj stope iz prejšnjih dni. Spustiva se mimo običajnega letnega pristopa in vsa navdušena ugotoviva, da je po zimski speljana špura. Po prvih ritenskih korakih vidiva in občutiva, da je celotna severna flanka zbita in narejena tako kot mora biti. Stope so kot lestev, res kvalitetne … že skoraj luksuzno! Vendar tudi severna stran Brane ni ravno preveč zalita s snegom, skale pod vrhom so kopne … pa vseeno občutno bolje kot najina prehojena pot. Počasi in vztrajno rikvercava, šele zadnjih 50 metrov pred slovito Štajersko expres se lahko obrneva in sestopava naprej. Prečenje proti Kamniškemu sedlu je speljano malo prenizko in preči skoraj po sredini snežišča, tik pred sedlom pa je v celoti poledenelo – vse skupaj je malo nevarno, po navadi gre smer tik pod steno. Je bolj varno … hitri vlaki so tu kar pogosti in nevarni, zadnja postaja pa je Okrešelj.
... poziranje na vrhu Brane ...
... Planjava je tudi gola ...
... Mrzla gora z svojimi mikavnimi grapami ...
... Ljubljanska kotlina, je ni! Mleko do koder seže pogled, umazanija pobrisana ...
... Sestop po zimskem pristopu, en sam rikverc ...
... spust do snežišča pod Brano ...
... Štajerska expres in koča na Kamniškemu sedlu ...
Na sedlu, pri smerokazu, spet zamenjava opremo in skozi močvaro sestopiva do koče. Tu si privoščiva pol urno martinčkanje in čajčkanje, steče pa tudi zanimiva debata z ostalimi obiskovalci koče na Kamniškemu sedlu. Spust proti dolini ni omembe vreden, večino poti do Pastircev odsankava po riti, ostalo pa odčofotava po blatu. Pri Planinskemu orlu pa seveda eno dobro kosilo in še kako zaslužen »ta rosn«.
... tako pa se da! Brez problema in to cel dan ...
... zasluženo okrepčilo in ta rosn pri Planinskemu orlu ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar