Band of brothers

Band of brothers

nedelja, 22. januar 2012

Robičje, 1941 m


Cel teden se je pacala ideja, da bi šla na Triglav … v petek pa se je dokončno spacala in odločila sva se, da greva raje v kako grapo oziroma nekam po svoje. Odločiva se za Robičje in eno izmed njegovih grap (Skrita grapa, Meniskusov žleb).  Še vreme se je postavilo na najino stran, celo noč jasno in mraz. Super bo zjutraj! Ob 5:00 uri zjutraj se dobiva na najinem standardnem zbornem mestu, premečem opremo v Juretov avto in že letiva proti Kranjski gori. Vmes se ustaviva še na počivališču Lipce, kjer si v avtobusu privoščiva kavico in rogljiček. Ja prav ste prebrali, avtobusu. Namesto pred kratkim podrtega gostinskega obrata stoji na počivališču avtobus predelan v gostišče … res edinstven in zanimiv primerek. Edino malo mraz je bilo, očitno »šofer« še ni zakuril ogrevanja? Cesta je vse do Kranjske gore, kljub sneženju prejšnji dan, kopna in normalno prevozna. Šele višje od bivšega hotela Erika se začnejo zimske razmere. Za nazaj je bila cesta splužena in dobro posuta … večinoma že tudi kopna. Razmeram primerno se odločiva, da se peljeva do prvega primernega parkirišča … tega najdeva pred Mihovim domom. Še v trdi temi se opremiva in začneva nabirati ovinke proti Erjavčevi koči, to sva planirala kot najino izhodišče. Med 9 in 10 ovinkom zavijeva desno na pešpot, ki vodi proti vrhu Vršiča … iz sledi razbereva, da sva spet prva. Hitro nabirava višince, posledično se tudi delovna temperatura hitro dviguje. Že primerno ogreta prideva na čistino nekje v bližini 17 ovinka Vršiške ceste … tu spremeniva načrt in namesto do Erjavčeve koče se usmeriva v prvo grapo desno od naju. 
... po grapi navzgor ...
... Jure v elementu ...
Prečenje na meji sence in sonca ...
Malo višje spoznava, da sva se v temi napačno odločila … glede na to, da sva prvič pozimi v tem koncu niti ni tako čudno. Popravljati in iskati prave grape pa tudi nimava namena, zato kar po svoje napredujeva proti vrhu. Ni Meniskus, ni Skrita je pa lep zimski vzpon, katerega ves čas spremlja sonček. Višje proti grebenu postane že pretoplo in zimski deli obleke počasi kapljajo iz naju. Na greben se prebijeva čez danes edino malo bolj tehnično zahtevno mesto. Kljub zgrešeni grapi sva zadovoljna in nagrajena z lepimi razgledi, pa še vreme je na najini strani: sonček, toplo in brez vetra. Pravi dan za uživancijo!  Z vrha si ogledava najin pristop ter ga primerjava z opisom in skico v vodniku ... glede na skico in najin pristop na greben sva  večji del vzpona opravila po sestopni smeri. Tudi vtisi iz vzpona tole potrjujejo, nekako je bilo premalo grapasto. 
... sonček še kako paše ...
... pogled čez, proti Špiku in njegovi skupini ...
... ratrak v gazi, čaka na drugo polovico ...
... druga polovica počasi prihaja, do kolen ...
... tik pod grebenom ...
... edini malo zahtevnejši skokec tik pod vrhom ...
... še Jure malo po dry-toola ...
... in sva na grebenu ...
... panorama proti Mali Mojstrovki ...
... panorama proti Špiku ...
... Mala Mojstrovka in Nad Šitom glava ...
... grebensko prečenje ...
Sestop opraviva kar po smeri pristopa in v dobri uri sva na izhodišču pri Mihovem domu … vmes opazujeva in poslušava plezalce v slapovih Prisojnika, veliko je obiska tudi na Mali Mojstrovki. Prav MM in Nad Šitom glava je najin naslednji cilj … Uroševa grapa na NŠG in ena izmed grap na MM – vse odvisno od razpoloženja in vremensko snežnih razmer. Meniskusov žleb? Tudi on ima še do naju neporavnan dolg in ni rečno, da ne opraviva z njim prav tako naslednji teden? Vsaj mene zelo muči … sedaj vem kje je!
Dan, bolje dopoldan, zaključiva v že preverjeni gostilni na dobrem kosilu. Opažava, da postajajo določene postaje že standardni operativni postopek v najinem gorniškem življenju … in ni jih malo.

nedelja, 15. januar 2012

Jalovec, 14.1.2012

V soboto bila z Juretom na Jalovcu. Po zboru na najini standardni lokaciji, kadar se odpravljava v Julijce, se odpeljeva proti Tamarju. Ob 4:00 uri zjutraj naju na parkirišču pod planiško velikanko spodbudi -10°C, zato že na samem začetku malo hitreje stopiva … mimo doma v Tamarju sva zakoračila slabih 40 minut kasneje. Višje pod Jalovčevim ozebnikom je že bil viden odsev čelke, ki je počasi napredoval proti vstopu. Nekdo je vstal in se odpravil na pot še pred nama, očitno je »čudakov« na tem svetu še veliko? Ko stopiva iz gozda naju preseneti sneg, katerega si osebno nisva želela: kombinacija ledenih plošč, napihanega snega, škripavčka,... itd., po večini pa sneg, ki se je prediral tudi do kolen. To nezaželeno stanje, ki  nama pobira moč in povečuje koncentracijo,  srečujeva do vrha. Vse do vstopa v Ozebnik slediva stopinjam predhodnika, kateremu sva mimogrede zelo hvaležna, od vstopa naprej pa sama vlečeva gaz. Tu se mrazu pridruži še močan veter, ki dodatno niža temperaturo. Vetru se lahko zahvaliva tudi za zapihano gaz! Pri balvanu, ki straži na vstopu si nadeneva dereze in palice zamenjava s cepinom.  Čelada je samoumevna! Do tu je šlo normalno brez derez – ravno zaradi stanja snega in dobro vdelanih stop predhodnika. Pri temu nama prvič zanohta in potrebujeva skoraj 15 minut, da najine prezeble prste spraviva nazaj na delovno temperaturo. Prekleto boleče, ko se kri vrača v prste! Kasneje se zgodba, kljub toplim pod-rokavicam in rokavicam še vsaj 2x ponovi. Da je bilo res mraz lahko povejo naslednja dejstva: moja zaščitna obrazna maska (iz softshell materiala) je zaradi izdihane vlage zmrznila do te mere, da je nisem mogel več uporabljati; mobilni telefon je zmrznil in začasno crknil; vsa pijača je postala led oziroma se začela zgoščevat kljub temu, da je bila na relativno toplem mestu v nahrbtniku (s sabo imel dva litra pijače, dva litra sem še vedno imel ob povratku v dolino); rokavice so postale trde, ... itd. Skratka fenomenalno!

Ob izstopu iz Ozebnika naju prvič obsije sonce in razpoloženje se še izboljša, ko se pred nama odprejo res lepi in čisti razgledi. Snega letos res še ni veliko po naših gorah, vseeno pa je lep pogled na vso to belino okoli sebe. Na sedlu si vzameva nekaj minut za užitek in premislek kako in kje naprej. Ker zimski pristop čez kamin res še ni primeren, snega ni niti za vzorec, gaz obnoviva na območju letne poti. Tu naj omenim malo težavnejši del (pri jeklenicah, katere trenutno gledajo ven), ki je bil poledenel s tanko plastjo ledu. Pa tudi ostal del poti ni kar tako, predvsem prečke ti zbudijo strahospoštovanje – ob napaki se ustaviš šele v dolini! Vzameva v zakup in še bolj koncentrirano nadaljujeva pot. Tu nebi bilo prav nič napačno varovanje! Do grebena meljeva po dobrem snegu v kombinaciji z ledom in napihančkom. Pristop po samem grebenu pa je res eden izmed lepših, gaz pa je lepo speljana z samo enim malo težjim prečenjem tik pod vrhom Jalovca. Opasti skoraj ni, v manjši meri se pojavljajo na severni strani grebena.
... izstop iz Ozebnika, spodaj dolina Tamar ...
... zimska idila ...
... vzpon iz sedla proti grebenu ...
... grebenski del poti ...
... Jure med poziranjem na grebenu, očitno je bilo res mraz!
... prečka tik pod vrhom Jalovca (naklon ni takšen kot na fotografiji) ...
... pogled proti Triglavu in njegovi okolici ...
... Mangart, desno greben proti Vevnici in Poncam ...
Na vrhu sva bila nagrajena z razgledi daleč na okoli. Začuda je na vrhu manj pihalo kot spodaj in lahko sva si privoščila malo daljše uživanje. Še vedno pa je bilo mraz, ob odpiranju še tekočega red-bulla se je ta v trenutku spremenil v gel. Pa si naj človek pomaga! Skratka, da uporabim Jure-tovo izjavo: Zelo mrzlo, zelo zapleteno, zelo visoko. Superlativi v vseh pogledih. Jalovec je res eden in edini! 
... Rozi se je pustila prinesti na vrh Jalovca ...
... mraz, mraz in še enkrat mraz. Pa izredno lepa tura!
Spust opraviva po smeri pristopa, iz grebena proti Ozebniku večji del ritensko. V samem Ozebniku pa kot na Krvavcu, samo brez vlečnice. Sami smučarji in midva čudaka brez dilc. Izredno nevoščljiva sva jim bila kasneje, ko so se smučali mimo naju … nekateri so naju prehiteli še na cesti Tamar – Planica! Drugič imava obvezno sanke s sabo! 
... sestop po grebenu, v ozadju vrh Jalovca ...
... proti sedlu ...
... na sedlu, Jure kaže na prehojeno pot (tri mravljice so gorniki v smeri) ...
... sestop po Ozebniku, navzgor pa smučarji ...
... Jalovec, levo ozebnik ...
Še časovno: 6 ur do vrha izpred planiške velikanke (z vsemi pavzami in uživancijami), sestop 3,5 ure. Zaključek opraviva že tradicionalno v gostišču Kozolec (Radovljica), tokrat namesto »ta rosnega« piva spijeva raje »ta rosn« čajček. Super bilo, od sedaj ocenjujeva ture po Jalovcu!
... zasluženo kosilo ...
... in malo drugačen "ta rosn".
 

torek, 10. januar 2012

Ni da ni ....

Že dva tedna me ni bilo v visokogorju ... groza! Splet okoliščin in zdrave pameti naju je z Juretom odvrnil od pred novoletnega vzpona na Triglav. Vseeno drug dan skočiva z Viktorjem v Glinščico in na Nanos (sem že pisal o tem) ... vmes sem nabral še en uspešen "izlet" v Glinščico in dva neuspešna poizkusa. Neverjetno! Malo me baše to, da si zaradi službe in drugih obveznosti lahko gore privoščim samo ob vikendih ... res mora biti sreča, da mi uspe med tednom. Tako imam ta teden v planu plezanje v Glinščici in soboto rezervirano za nekaj zimskega ... že težko čakam. Jure tudi ni nič boljši ... vsaj sklepam tako?!

Že skoraj teden dni prebiram plezalni vodnik po dolini Val Rosandre (Glinščica) in iščem primerne smeri za naju s "Šodrom" ... ležijo nama bolj razgibane in ne toliko športno plezalne. Vseeno mi je uspelo najti kar nekaj lepih ... predvsem v sektorju P in Jugovih stenah. Več o tem pa v začetku drugega tedna ...

Samo leto se na področju gora ni začelo najbolj uspešno, pa bo še čas saj ne bodo nikamor ušle. Toliko bolj razgibano pa je na področju gasilstva ... poročila, vaje in intervencije. V bistvu v obratnem vrstnem redu ... Začelo se je že prvega zjutraj s tehnično pomočjo na pogorišču barake ob balinišču. Novoletna norija je terjela žrtev v obliki požgane barake ... skoraj neverjetno pa je to, da požara ni opazil prav nihče - vsaj do jutra. Verjetno je k temu pripomoglo novoletno rajanje in začetek požara v zgodnjih jutranjih urah ... tja po tretji uri, ko je bila večina že v posteljah. Zaradi čakanja na dežurnega kriminalista (prišla je iz Maribora) se je samo posredovanje zavleklo na skoraj 5 ur ... pa je šel plan o po novoletnem poležavanju! Še isti dan sva z Eriko skočila v Portorož na tradicionalni ognjemet ... letos baje še kar dober.

... priprava na pogasitev pogorišča ...
... fotografija za koledar 2012 ...
... pospravljanje opreme ...
Imeli smo tudi že prve operativne vaje v letu 2012 na temo prve pomoči ... vajo je vodil Tejo, trenutno reševalec v ZD Cerknica prej zaposlen tudi na reševalni v Ljubljani.. Na vaji so se nam pridružili še člani PGD Begunje, kateri so s sabo pripeljali veliko opreme. Skratka res super, dinamično in poučno dopoldne ... se vidi, da Tejo obvlada svoje delo do potankosti.  Popoldne sem si vzel čas za pisanje poročil ... občni zbor PGD Rakek (28.1.2012) se že približuje in potrebno je opraviti tudi z birokracijo.

... nameščanje blazin ....
... Tejo med razlago ...
... uporaba defibrilatorja, razlaga Matej iz PGD Begunje ...

Aja, da ne pozabim ... Niki je končno prav najin puloverček, punca res pridno raste :)

... a bi me nehu fotkat?

torek, 3. januar 2012

Ponovno v Glinščici - tokrat čisto plezalno, 2.1.2012

Hudič mi ni dal miru ... ponovno smo bili v Glinščici. Tokrat v malo večjem številu: Jure in jaz v bolj plezalnem elementu, Viktor in Ana pa v ferratah. Zmotila nas ni niti slaba napoved za primorski del Slovenije ... kasneje se je izkazalo, da smo spet ravno za prav ušli prvim kapljam. Ob prihodu so nas presenetili divji merjasci, ki so dobrih 10m stran od nas prečkali cesto ... danes pač nismo bili edini obiskovalci te doline. Po prvem ogledu sva se z Juretom vrgla v Austriano (eno izmed mnogih zastavljenih smeri) ... namen je bil preizkusiti novo plezalno opremo, predvsem nove zatiče. Med tem, ko sva midva hitro dobivala višince in preizkušala opremo je drugi del ekipe pridno delal na ferratah. Vreme je bilo ravno prav hladno, da ni bilo pretiranega potenja, a še vedno ugodno za plezanje ... brez nadležnega nohtanja. Za naslednji zmenek sva se z Juretom odločila za Elizo, mogoče pa še kako njeno sosedo ... bova videla koliko moči nama bo pustila! 

Seveda ni zaključka brez piva, nekateri so začuda pili tudi kakav? ... nekoliko je potrla le slaba postrežba. Očitno nismo tako dobrodošli kot naši zahodni sosedje ... gostilnica pač stoji tik ob meji na naši strani. Pa smo vseeno preživeli ... toliko za zadnji praznični dan, drugi teden pa se piše že nova zgodba!

... priprava na plezanje...
... in varovanja ...
... tule gre izbrana smer, ravno prav razgibana ...
... na polički, tik pred sidriščem ...
... varovanje na zgornjem sidrišču in Jure v elementu ...
... le kje bi potegnil? Najbrž kar tule čez kaminček ...
... varovanje na drugem sidrišču ...
... med tem na ferrati ...
... suvereno čez skok ...
... pospravljanje opreme ...
... spust proti izhodišču ...
... še skupinska, moški del ekipe ...