Ponovno nam je zagodlo vreme, popoldne in noč pred planiranim vzponom je kar precej snežilo, ravno za prav, da smo opustili misel na vrh Triglava. Odločitev za »prekinitev misije« je bila sprejeta s težkim srcem, posebej ker je bila velika želja na tak način končati sezono 2011! Ker je bila že vsa oprema pripravljena in zložena v avto mi ni preostalo drugega kot, da najdem alternativo. Vsaj v moji glavi ni bilo druge alternative … zato sem si zastavil, da grem pogledat dolino Glinščice, za nazaj pa mogoče skočim še na kak hrib. Novim načrtom se pridruži še Viktor, odhod je zmenjen za 8:00 uro zjutraj.
Večer se ne predvidoma zavleče in zjutraj se komaj poberem iz improvizirane postelje v še bolj neobičajni lokaciji … pa ne bom o tem! Še ves mačkast se zavlečem do bencinskega servisa na Rakeku, si kupim sendvič in ledeno kavo … neverjetno paše! Čez dobre pol ure me pred gasilskim domom v malo boljšem stanju pobere Viktor … smer Glinščica. Gremo plezat, jupi! Snežne padavine sežejo vse do Kozine in ponovno nama kaže slabo, še vedno pa upava, da so stene v Glinščici suhe. Tokrat se nama vztrajnost splača in nagrajena sva z suho skalo, na trenutke se pokaže celo sonček, prav tako ni nikjer nobenega … vse je najino. V nadaljnjih treh urah prelezeva po dolgem in počez skoraj vse postavljene smeri, pravi užitek. Tole bo potrebno ponoviti! Za zaključek se spraviva še na ferrato B. Biondi, predvsem zaradi treninga rok.
... med lezenjem ....
... plezalne smeri so speljane tudi ob ferrati ...
... spuščanje pod steno, nato ponovi vajo ...
... tule sva se sprehajala ...
Med pospravljanjem opreme se zmeniva, da skočiva še na Nanos. Škoditi že ne more, pa še ob poti nama je. Na parkirišču v Razdrtem se odločiva, da vzameva sabo samo rokavice in kapo … ostalo pa ostane v avtu. Prvih nekaj metrov je prav čudnih, ko na hrbtu ni težkega nahrbtnika, nato pa se navadiš in je super. Prvi del poti opraviva po Strmi poti, višje na prvem razcepu pa skreneva v levo na t.i. »Janezovo pot«. Le-ta se sprava zložno vzpenja v levo pod skalno steno, ko pa jo obide se strmo povzpne navzgor. Po dobrih 15 minutah stopimo iz višinskega gozda na travnato pobočje … danes pobeljeno s snegom … katerega prečimo v ravni liniji strmo navzgor. Sprašujem se kako izgledajo ta pobočja in grape pozimi, ko je tu več snega? Je sneg predelan, ali ga vsega spiha,….itd.? Nisem še slišal, da bi kdo lezel tu pozimi … očitno bo potrebno preveriti razmere. Takoj, ko zlezeva čez travni rob se začnejo meglice odpirati in kmalu se pred nama odpre pogled na Vipavsko dolino, vidiva tudi morje in v daljavi Dolomite. Nekoliko naju preseneti skoraj popolno brezvetrje, tole pač ni običajno za tole goro vetrov, popolnoma osupne pa prvič danes sonce! Zimska idila v pravem pomenu besede.
... Nanos ob najinem prihodu, zavit v meglo skoraj do vznožja ...
... pogled proti Vipavski dolini ...
... oblačnost se trga, v daljavi se kaže sonček ...
... greben ...
... oddajnik na Nanosu ...
... Vojkova koča na Nanosu ...
... proti sončku ...
....
... tudi v dolini se trga oblačnost ...
... zimska idila ...
... kontrast med zeleno rjavo dolino in belim vršnim pobočjem ...
... Viktor med spuščanjem ...
V koči si privoščiva nekaj minut odmora in topel čaj, nato pa začneva spust po Strmi poti … vršni del poti je sveže zasnežen, spodaj pa led – pozor na zdrs. Poleg snega je tudi veliko blata, posebej v spodnjem delu … potrebna je splošna pazljivost pri hoji saj drsi kot na ledu. V slabi uri sva pred avtom in s tem se tudi uradno konča najino današnje »bluzenje«. Super je bilo, čeprav bi bil raje na Triglavu! Da ne pozabim, Viktor in Ana, hvala za novo karto s 360° pogledom … mislim, da jo bom izkoristil do potankosti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar