Kaptanska glava (1943m) po Balvanski smeri v Bosovi grapi in nato Brana (2253m) po južnem grebenu … najbrž letos še zadnja skalaško- šodrovska! Čeprav sem tako mislil že dober mesec nazaj na Kamniškem sedlu, ko sva z Viktorjem tlačila prvi letošnji sneg.
Jure me ob 5:30 pobere pred domom v Kamniški Bistrici, malo pred 6:00 uro sva na izhodišču na Jermanci. Nisva prva, pa tudi zadnja ne … kasneje, ko se vračava v dolino se vije manjša procesija proti koči na Kamniškem sedlu. Skupaj z nama se opremljati in pripravljati tudi ta vikend dežurni oskrbnici koče, po kratkem pogovoru nama je obljubljena jota in topel čaj. Drugače je koča na Kamniškem sedlu, tako kot vse ostale, čez zimo zaprta … s to izjemo, da jo ob lepih vikendih odpirajo člani PD Kamnik. Še par besed, pozdrav in odpraviva se proti najinemu izhodišču … melišča tik pod vzhodno steno Brane. Iz markirane poti zavijeva pred zadnjim vzponom proti Pastircem, nasproti je dobro viden vstop v Bosovo grapo – najina smer, ki ima vse: od brezpotja do plezanja III. stopnje. Vstop v grapo doseževa še preden se zdani, tako morava prvi kratek skalni skok prelesti s čelkami. Zanimivo! Do drugega skoka se je potrebno povzpeti preko številnega šodra … tale zgodba se potem ponavlja skozi celotno smer, vendar ni težko zaradi grape same. Ves čas se menjuje skala (višje kot si bolj je drobljiva), šoder in na prečnicah tudi obilica ruševja. Hkrati zanimivo, a tudi naporno se je kopati po brezpotjih skozi ruševje in iskati nadaljevanje smeri. Odlično delo je tule opravljal Jure! Ko naju obsije prvo jutranje sonce sva na pod najlepšim tretjim skokom … zlezeva ga po desni strani, ki je ocenjena z III. V grapi je še vedno nekaj snega, vendar se ga da lepo obvozit.
... v drugem skalnem skoku, svetlobe je še malo ...
... prvi jutranji žarki so začeli greti skalo ...
Bosova grapa
... med šodranjem proti naslednjemu skoku ...
... Jure v iskanju prehodov ...
... med plezanjem ...
... Jure v tretjem skoku ...
... sonček že lepo greje ...
... na izstopu iz skoka, spodaj grapa ...
... potrebno bo prečiti ruševje ...
... pogled preko proti Planjavi ...
Kmalu se nad nama odpre višji stolp, ki pripelje direktno na Kaptansko glavo. V iskanju prehodov zavijeva iz grape preveč v levo in kmalu plezava ravno proti vrhu tega stolpa. Ni kaj, sestopala pa ne bova … po čedalje bolj krušljivem terenu lezeva višje in iščeva dobre prehode (ne več kot II. – III), ki naju nazadnje pripeljejo na izhodno polico tik pod samim vrhom Kaptana. Še dobrih 10 višinskih metrov in sva na najinem prvem vrhu ta dan! Fenomenalno! Spodaj pa že pričakovana »smetana«, ki zakriva vso ljubljansko kotlino … razgledi tudi tokrat prekrasni! Par fotografij, red-bull in greva naprej.
... v stolpu tik pod vrhom Kaptana ...
... pazi, kruši se kot svinja! Prava giljotina ...
... na izstopni polici, desno vidno sedlo Za Butaro ...
Čaka naju še vzpon na Brano … in nato sestop preko Kamniškega sedla v dolino. Skozi razbit teren se povzpneva na južni travnat greben, ki naju nato v dobre pol ure pripelje na vrh Brane. Po celem grebenu naju spremlja že skoraj orkanski veter, prestavlja te levo in desno, premika palice … še dobro, da večino časa vleče od zadaj in nama daje dodatno vzpodbudo za navkreber. Sam greben je eden izmed lepših, kar sem jih videl do sedaj! Ravno prav izpostavljen, če že ne prepaden, na vzhodno stran in travnat na zahodno. Ravno ta travnata pobočja izkorišča gamsja družina, ki uživa na še zadnji jesenski paši. Tudi na samem vrhu ni nič bolje, veter za znoret … zato narediva samo nekaj fotografij, nato pa hitro opraviva spust na Kamniško sedlo. Ker sva prehitra nama uide obljubljena jota, zato pa dobiva odličen čaj in se pogrejeva ob peči. Sam spust ni nič posebnega, v uri in pol sva na izhodišču. V dobrih 5 urah in pol sva gor in dol, vključno z nekaj kratkimi postanki. Splošen vtis: za prste obliznit! Jure si je tudi tokrat prislužil manjšo bojno rano, ko mu je padajoči kamen prebil kožo na nogi. Malo krvi, vendar nič hujšega … bolelo pa je nekaj časa!
Kaptan in "Čelna" ... najina čelna ;)
... po grebenu proti vrhu Brane ...
... Jure med uživanjem v razgledih ...
Hell Yeah ... tudi tu je hudič!
... sam greben zgleda dolg, vendar si časovno hitro na Brani ...
... pogled proti Grintavcu ...
... vrh Brane, čez sedlo pa Planjava ...
... mraz, vendar za fotko je potrebno potrpeti ...
... Mrzla gora ...
... tik pred Kamniškim sedlom ...
Brana izpred koče ...
Tako zaželena jota nama že drugič uide, saj je koča v Kamniški Bistrici zaprta zaradi obnove. Ne preostane nama drugega kot, da se zapeljeva proti Kamniku … pri Planinskemu orlu si privoščiva pravo nedeljsko (sobotno) kosilo in zasluženega »ta rosnega«!
Z več besedami lahko opišem Mrzlo goro: samotna, razdrapana, fenomenalna, zajebana, šodrasta, podrta, cukerček, izpostavljena, prepadna, zračna, prvinska, neobljudena, za prste obliznit, …. Nekateri se pritožujejo, ker je preslabo markirana in premalo zavarovana. Pa kaj še! Rad imam ferrate, nekatere so res fenomenalne, vendar ga ni čez plezanje (več kot III., IV. stopnjo si niti ne želim in tudi sposoben nisem)! Prvinska in odljudena! Predvsem pa je to gora, ki te kljub relativno majhni nadmorski višini (2203m) ne pusti ravnodušnega. Mene osebno je navdušila do te mere, da se vidiva še pozimi v eni izmed njenih grap! Mislim, da bom mel družbo vsaj še enega zaljubljenca v gore! Jure, bova? Ni dvoma!
Sama pot do Logarske doline se res vleče in je kar noče biti konec … iz vasice v vasico, vmes pa soteske in ovinki. Jao! Še dobro, da tokrat nisem vozil jaz … na splošno raje vozi Jure. Vsaj odkar sem mu prikazal avtomobilski balet na poti iz Kamniške Bistrice. Kmalu za vasjo Solčava naju križišče usmeri levo na cesto za Logarsko dolino. Tu stoji tudi manjša koliba, kjer poleti plačamo cestnino … osebno je še nisem, očitno sem vedno prezgodaj v dolini. Mimo turističnih kmetij se zapeljeva do parkirišča pod slapom Rinka, kjer naju pričaka že kar nekaj parkiranih avtomobilov. Presenetljivo veliko je hrvaških oznak … skoraj toliko, kot slovenskih poleti v Istri. Parkirava in se opremiva! Po nekaj metrih široke turistične poti do slapu Rinka se odločiva pospraviti »čelke«. Z nočno romantiko torej ne bo nič, je že lepo svetlo.
Juretu se pozna skoraj dvomesečna abstinenca od gora, zažene se v hrib in v parih minutah sva nad Orlovim gnezdom. Kasneje se le »skulira« in mi prepusti, da z uživaškim tempom nadaljujem na čelu najine kolone. V pol ure sva na izravnavi na Okrešlju, iz zimskega zavetišča se kadi, nekdo je očitno preživel noč pod gorami … sem mu blazno »fouž«! Prečiva hudournik ter po čedalje ožji gorski dolini nadaljujeva šodranje proti Savinjskemu sedlu. Tu se nama odprejo prvi prekrasni pogledi na Turski žleb, Rinke in Križ. Soglasno se strinjava, da je zimski pogled lepši … če že zaradi drugega ne, ker ni neskončnih melišč! Na prvem skoku naju obsije sonce, temperature so skoraj poletne, vetra ni in nama se smeje od navdušenja. Še nekaj trave z ruševjem in sva pod SZ steno Mrzle gore. Opremo gor, spijeva enega Red-bulčka in že sva v nama tako ljubem terenu … prvih nekaj metrov je zavarovanih z jeklenico, kasneje varovala izginejo.
... jutranji pogled na Rinke in Tursko goro ...
... Turski žleb ...
Danes »ples« vodi Jure! Ves čas časa delava obvoze, posledično sva zelo malo časa na »markirani« poti in več časa v kaminčkih in skokih. Izmenično lezeva in fotografirava … kot se za prava »FB planinca« spodobi! Naj opozorim, da je smer zelo krušljiva in si zasluži veliko mero pazljivosti. Predvsem je priporočljivo preizkusiti vsak oprimek (jih ni malo) preden jih uporabimo, ker zelo radi ostanejo v roki. Kot otroka v peskovniku uživava in po grebenu napredujeva proti vrhu … tega doseževa po najinem mnenju prekmalu! Po treh urah sva na vrhu, tempo je res bil hiter pa vendar še vedno uživaški … po vodniku je iz Logarske 4 ure in pol. Uživancija na kubik! Toplo in sončno, spodaj nizka oblačnost, na vrhu pa razgledi na vse strani. Skoraj uro se sončiva, razgledujeva in fotografirava!
... začetek je gruščnat ...
... izpostavljena prečnica ...
... čisto veselje ...
... uživancija ...
... v kaminčku na poti proti vrhu ...
... Jure v elementu v enem izmed svojih obvozov ...
Hell Yeah!!! Sam hudič osebno ....
....
... zgleda huje, kot je bilo v resnici - užitek!
... na grebenu, tik pod vršno piramido ...
.... proti vrhu ...
... otrok na igralih ...
... to je pa to!
Rosalie gre vedno zraven ...
... duet, ki je užival za vas ...
Nato pa ura žalosti (po Juretovo: čas pogreba!), v dolino bo treba! Prvi del spusta opraviva previdno, nato pa v hitrem koraku … skoraj teku … opraviva spust mimo Okrešlja v dolino. Tik nad Orlovim gnezdom srečava Benčo … bernsko planšarko, katera večkrat sama ali v družbi gornikov opravi vzpone na okoliške vrhove. Tudi pozimi ni izjeme, res krasen pes!
Juretova fotografija iz Male Rinke, ko ga je spremljala Benča
Že cel sestop sanjava o »ta rosnem« in eni dobri joti, zato se ob povratku ustaviva v penzionu Razpotje. Naročiva pivo, ko pa bi si rada privoščila jota nama razbijejo sanje … ni jote, ni golaža, ni ričeta … zato pa nama ponudijo dva zanimiva krožnika: Wellness in vegetarijanski krožnik?? Kaj res tako izgledava? Na koncu se strinjava s testeninami Na Razpotju … okusne, pa vendar se niso čisto odločile ali bi bile raje jota ali testenine. Zato najbrž ime Na Razpotju? Še en fenomenalen dan! Več takih …. Za vas uživala: Jure in Klemen.
Malo drugačna ideja mi je zadnjič padla iz glave … ponoči na Kredarico in počakati sončni vzhod, nato pa odvisno od razmer še naprej na vrh Triglava. Idejo sem zaupal še somišljeniku »Šodru«, ki pa ni imel časa (predstavljam si obupan in nekoliko zasanjan pogled proti goram) … torej okužiti je bilo potrebno še koga drugega. Odličen teren za širjenje bolezni je na Brestu, kjer sem za idejo pridobil še Bogdana in Viktorja.
Torej … ob 24:00 uri poberem še zadnja dva člana »mesečeve odprave«, Viktorja in Ano, medtem ko se Bogdan že greje v avtu. Izhodišče je bilo tokrat v Krmi (letos obiskal že vse tri doline – da je pravično – in vse tri so prekrasne in prekleto dolge!). Avto parkiramo na parkirišču pri Lesi, še kak km naprej od Kovinarske koče na Zasipski planini. Na začetku praktično ni snega – okolica je odeta v jesensko vzdušje, prve krpe snega se pojavijo šele nad gozdno mejo. Občutno več snega (cca. 10 cm) pa se začne pojavljati tik nad ravnino Vrtača. Z vsakim višinskim metrom je postajalo občutneje mraz, prav tako pa se je okrepil tudi veter. Vse do planine Zgornja Krma nas je spremljala megla in nizka oblačnost, nato pa kar naenkrat zvezde, luna in njen temno moder odsev v okoliških vrhovih. Fenomenalno in zadnji čas! Bogdan me je že od Lese gledal postrani, obljubljena mu je bila polna luna, mesečina, zvezde,… itd. Volk sit in koza cela! Od pokljuške verige dva-tisočakov sta name naredila vtis MDV in VDV, ki v Krmo padata skoraj odrezano, v navpični in razdrobljeni steni. Prav divje in prvinsko zgleda vse skupaj!
Malo nad zadnjim napajalnim koritom smo »zgrešili« markirano pot in se kar povprek in strmo navzgor vzpeli do planotastega sveta Ržkih podov. Nekaj metrov poti je bilo potrebno zlesti tudi čez manjši skalni skok. Ta del poti je bil kopen, sneg se je zopet začel višje nekje na 1/3 pobočja Kalvarije … čedalje več ga je bilo in z užitkom se je hodilo. Ravno prav pomrznjeno, da ni bilo potrebno uporabljati derez in da so gojzarji prijemali na podlago … vzpon olajšajo tudi stopi uhojeni v sneg. Malo pod Kredarico se je prvič zaslutilo, da se bo zdanilo, rdeča zarja se je dvignila na obzorje … za trenutek smo uživali v razgledih nato pa se podali na še zadnjih 50 višinskih metrov do Triglavskega doma. Tu se je okrepil mrzel SZ veter, ki je rezal do kosti in v oči nosil pršič … skoraj planili smo v zimsko sobo, ki je bila toplo zakurjena. Res izredno prijazen meteorolog nam je skuhal čaj in tako poskrbel, da smo se pogreli še pred čistim sončnim vzhodom … skoraj eno uro smo se greli, fotografirali in uživali v razgledih. Sami! Kako drugačna Kredarica v primerjavi s poletno sezono. Kot noč in dan! Take gore so mi všeč! V tem primeru sem malo egoista! Na vrh Triglava se nismo povzpeli, ker sem bil časovno na kratkem … popoldne me je čakalo še pripravljanje zaključnega piknika PGD Rakek … mi pa letos vrh našega očaka ne uide! Dosti pisanja, več naj povedo fotografije.
... prva jutranja zarja, pogled v smeri Kamniško - Savinjskih alp (KSA) ...
Kredarica, Triglav in Luna ... v tem vrstnem redu
jutranja zarja nad morjem iz oblakov ...
... ponovno KSA ...
... jutro na Kredarici ...
... igra narave ...
... sonček se je dvignil nad obzorje ...
... s soncem obsijane stene Triglava, luna se umika ...
...
Bogdan pozira pred Triglavom
Viktor gre poizkusit vstopni del Malega Triglava ...
... Ana v ospredju, jaz v ozadju na heliodromu, še bolj zadaj KSA ...
... ni bil ravno prijeten veter ...
... 2864 m ...
... pred sestopom nazaj v Krmo, poziranje ...
... čisto druga zgodba kot za gor - predvsem sonček!
... proti Notranjski ...
... res razgledi za uživat ...
Pokljuška veriga 2-tisočakov in prepadne stene, katere padajo v Krmo ...
... tik pred Ržkimi podi, sneg se je umaknil kamenju ...
... pogled nazaj na Triglav in Kalvarijo pod Kredarico ...
... macesni še vsi v ivju, inverzija in odsotnost sonca delata čudeže ...
