Ponovno nam je zagodlo vreme, popoldne in noč pred planiranim vzponom je kar precej snežilo, ravno za prav, da smo opustili misel na vrh Triglava. Odločitev za »prekinitev misije« je bila sprejeta s težkim srcem, posebej ker je bila velika želja na tak način končati sezono 2011! Ker je bila že vsa oprema pripravljena in zložena v avto mi ni preostalo drugega kot, da najdem alternativo. Vsaj v moji glavi ni bilo druge alternative … zato sem si zastavil, da grem pogledat dolino Glinščice, za nazaj pa mogoče skočim še na kak hrib. Novim načrtom se pridruži še Viktor, odhod je zmenjen za 8:00 uro zjutraj.
Večer se ne predvidoma zavleče in zjutraj se komaj poberem iz improvizirane postelje v še bolj neobičajni lokaciji … pa ne bom o tem! Še ves mačkast se zavlečem do bencinskega servisa na Rakeku, si kupim sendvič in ledeno kavo … neverjetno paše! Čez dobre pol ure me pred gasilskim domom v malo boljšem stanju pobere Viktor … smer Glinščica. Gremo plezat, jupi! Snežne padavine sežejo vse do Kozine in ponovno nama kaže slabo, še vedno pa upava, da so stene v Glinščici suhe. Tokrat se nama vztrajnost splača in nagrajena sva z suho skalo, na trenutke se pokaže celo sonček, prav tako ni nikjer nobenega … vse je najino. V nadaljnjih treh urah prelezeva po dolgem in počez skoraj vse postavljene smeri, pravi užitek. Tole bo potrebno ponoviti! Za zaključek se spraviva še na ferrato B. Biondi, predvsem zaradi treninga rok.
... med lezenjem ....
... plezalne smeri so speljane tudi ob ferrati ...
... spuščanje pod steno, nato ponovi vajo ...
... tule sva se sprehajala ...
Med pospravljanjem opreme se zmeniva, da skočiva še na Nanos. Škoditi že ne more, pa še ob poti nama je. Na parkirišču v Razdrtem se odločiva, da vzameva sabo samo rokavice in kapo … ostalo pa ostane v avtu. Prvih nekaj metrov je prav čudnih, ko na hrbtu ni težkega nahrbtnika, nato pa se navadiš in je super. Prvi del poti opraviva po Strmi poti, višje na prvem razcepu pa skreneva v levo na t.i. »Janezovo pot«. Le-ta se sprava zložno vzpenja v levo pod skalno steno, ko pa jo obide se strmo povzpne navzgor. Po dobrih 15 minutah stopimo iz višinskega gozda na travnato pobočje … danes pobeljeno s snegom … katerega prečimo v ravni liniji strmo navzgor. Sprašujem se kako izgledajo ta pobočja in grape pozimi, ko je tu več snega? Je sneg predelan, ali ga vsega spiha,….itd.? Nisem še slišal, da bi kdo lezel tu pozimi … očitno bo potrebno preveriti razmere. Takoj, ko zlezeva čez travni rob se začnejo meglice odpirati in kmalu se pred nama odpre pogled na Vipavsko dolino, vidiva tudi morje in v daljavi Dolomite. Nekoliko naju preseneti skoraj popolno brezvetrje, tole pač ni običajno za tole goro vetrov, popolnoma osupne pa prvič danes sonce! Zimska idila v pravem pomenu besede.
... Nanos ob najinem prihodu, zavit v meglo skoraj do vznožja ...
... pogled proti Vipavski dolini ...
... oblačnost se trga, v daljavi se kaže sonček ...
... greben ...
... oddajnik na Nanosu ...
... Vojkova koča na Nanosu ...
... proti sončku ...
....
... tudi v dolini se trga oblačnost ...
... zimska idila ...
... kontrast med zeleno rjavo dolino in belim vršnim pobočjem ...
... Viktor med spuščanjem ...
V koči si privoščiva nekaj minut odmora in topel čaj, nato pa začneva spust po Strmi poti … vršni del poti je sveže zasnežen, spodaj pa led – pozor na zdrs. Poleg snega je tudi veliko blata, posebej v spodnjem delu … potrebna je splošna pazljivost pri hoji saj drsi kot na ledu. V slabi uri sva pred avtom in s tem se tudi uradno konča najino današnje »bluzenje«. Super je bilo, čeprav bi bil raje na Triglavu! Da ne pozabim, Viktor in Ana, hvala za novo karto s 360° pogledom … mislim, da jo bom izkoristil do potankosti!
Iztekajo se zadnji dnevi leta 2011 in priložnost je za še zadnje vzpone … teh nekaj dni nameravava z Čoklom izkoristiti do potankosti. Prvi del najinih načrtov je bil v zvezi z Kranjsko Rinko – žal sva morala načrt spremeniti na mestu samem, preslabo vreme naju je preusmerilo na manjšo, a še vedno lepo Tursko goro (2251m). Tako so se nama Rinke že vsaj drugič izmaknile … v nedogled pa tole ne bo šlo, ali pač?
Kljub malo slabši vremenski napovedi za visokogorje se odpraviva proti nama že zelo dobro znani Logarski dolini … ko le nebi bila tako prekleto daleč (150 km oziroma 2 uri vožnje)! Sicer pa pravijo, da je za užitek včasih potrebno tudi potrpeti in tole obvladava zelo dobro. Na zatrepu Logarske doline naju pričaka prvi sneg na cesti. Dlje kot se voziva bolj je cesta poledenela, led naju ustavi dobrih 100m pred parkiriščem pod slapom Rinka. Kolesa se zavrtijo v prazno in z malo ledenega plesa »porikvercava« do najbližjega parkirišča. Ko kasneje hodiva po cesti ugotoviva, da sva še daleč prišla … led kot na drsališču. Lahko bi že kje nižje pristala ob robu ceste ali pa pešačila dodatne ure po cesti vse iz Logarske. Pri kiosku se nama pridruži še Benča, ki naju nato spremlja skoraj vso pot. Roko na srce, ta pes je pa res usekan! Do Okrešlja kar pademo, dodatno naju motivira priganjanje Benče, ki glasno zeha za nama. Sneg je ves čas južen, posledica dokaj visokih temperatur … šele na melišču/snežišču ga zamenja suh sneg, ki pa na najino žalost še ni predelan. Stara gaz je popolnoma zapihana in ker sva prva nama ne preostane drugega kot, da gaziva v celca. Mestoma se nama je prediralo do kolen, tem mukam se je pridružil še oster veter in mraz. Popolno! Tako napredujeva vse do balvana ob vstopu v Turski žleb … tu se snežne razmere malo popravijo in preseneti naju dobro predelan sneg.
... zjutraj, pogled z Okrešlja ...
... igra sonca, oblakov, skal in snega - zanimivo ....
... izhod iz Turskega žleba ...
... umetnija ...
Ob izhodu iz žleba se veter še okrepi, predelan sneg pa zamenjajo ledene plošče z mestoma napihanim snegom, ki kar kličejo po zdrsu. Zato še z večjo mero previdnosti nadaljujeva pot proti vrhu. Vmes si privoščiva še obilico obvozov in popikava vsako pomrznjeno steno – že počasi tipično za naju. Užitek pa je bil, ni kaj! Na vrhu razmere ravno ne dopuščajo poležavanja, zato sledi par fotografij … valda za na FB, kot se za prava FB gornika spodobi ;) … nato pa spust proti dolini. Ob sestopu naštejeva še vsaj 15 somišljenikov, ki se povzpenjajo po najini gazi. Blagor jim!
... Benča in Jure ...
... počitek ....
... Jure med plezanjem v enem izmed obvozov ...
....
... seveda sem moral tudi jaz ...
... proti grebenu ...
....
... duet, ki je užival za sebe pa tudi za vas ...
... počitek na vrhu ...
Zadnji del poti, od balvana navzdol, opraviva kar po riti in si tako prihraniva kar nekaj minut mučnega sestopanja. Pazite, da ne pridobite prevelike hitrosti … drugače se boste ustavili šele v dolini v kaki skali! Midva sva zavirala kar s palicami, prav tako je dober cepin. Povzetek: čisti užitek z malo sado-mazo priokusa! Aja, našla še eno dobro gostilno - fenomenalna postrežba s še boljšo hrano. Pivo pa je bilo itak hladno!
... na kosilu v gostilni Vid, v bližini sp. postaje gondole za smučišče Golte.
Ponovno nas je v pogon spravila polna luna … polna luna, katera poskrbi, da čudaki vsaj za en dan postanejo normalni. Ali pa obratno, kakor želite! Nekaj problema mi je delalo vreme, ki se nikakor ni hotelo sestaviti na želene parametre: polna luna in jasno nebo , kasneje pa sonček in brezvetrje. Nobena napoved mi ni ugajala, pa vseeno se je v soboto popoldne vreme vsaj za silo sestavilo … delno oblačno, mraz, veter v sunkih in majhna možnost padavin. Ah, klinc … tudi v takih razmerah je potrebno videti gore. Po pameti in gremo!
Že nekako značilen start »odprave« ob 01:00 ponoči je zaznamovan z optimističnim razpoloženjem, še vreme nam stoji ob strani. Luna sveti na polno in nebo je skoraj brez oblačka … preveč dobro, da bi bilo res! Kar bo, pač bo: opremo v avto in gremo. Skozi celo Vipavsko dolino in nato še po Posočju nas spremlja gosta megla, katere se otresemo šele v vasi Kamno. Razmeroma ozki in strmo vzpenjajoči cesti sledimo v smeri vasi Vrsno in višje Krn. Od vasice Krn pa nadaljujemo v smeri koče na planini Kuhinja. Na parkirišču je naše motorizirane poti konec … prvi pogledi proti vrhu Krna so obetavni. Malo meglic se mota samo okoli pobeljene »kape«, nebo pa je še vedno jasno. Konec sanjarjenja … opremo nase in gremo. Mimo koče na planini Kuhinja kar pademo, dobre pol ure kasneje smo že mimo planine Slapnik (bivši vojaški zaselek, 1260mnv). Sam začetek vzpona je sprva zložen, nato pa se čedalje bolj strmo vzpenja po travnatih pobočjih. Še eno posebnost ima ta pristop: pogled iz parkirišča ti da občutek, da je do vrha Krna najmanj 5 do 6 ur, in ne 3 ure in pol. Ta občutek te ves čas spremlja in neskončno dolgega pobočja kar noče biti konec! Ko kasneje gledaš izpred Gomiščkovega zavetišča proti planinam pa ti je skoraj vse na dosegu roke … neverjetna iluzija bližine! Mimo odcepa v desno za Krnsko Škrbino (prelaz, prehod, preval, … med Krnom in Batognico) se v čedalje večjih okljukih vzpenjamo proti vrhu. Nekje pri smerokazu za zavarovano pot se začne tudi prvi sneg … sprva samo malo poprhano, nato pa v čedalje večjih količinah. Ko nam čevlji ne prijemajo več snežne podlage, se opremimo z zimsko opremo. Kako minuto kasneje nas zajame megla, katera se čedalje hitreje spušča z vrha … konec je z sanjami o polni luni in sončnim vzhodom. Skupaj z meglo nas doletita še mraz in veter, ki kar dobro režeta. Zadnjih 150 m višinske razlike do zavetišča je tako čisto zimskih, sama vidljivost se zmanjša na dobrih 10m. Na srečo se da slediti letni poti … sneg je kompakten in lepo se hodi.
Dokaz, da je bila luna!
... pri Gomiščkovem zavetišču ...
... vstop v zimsko sobo ...
Pri zavetišču je vse okovano v led in sneg … potrebno je kar nekaj truda, da se nam uspe prebiti v zimsko sobo. Nanesemo si dodatne sloje oblačil in privoščimo nekaj minut pavze … topel čaj je zakon! Med debato se odločimo, da poizkusimo nadaljevati iz vrha Krna še proti Batognici – seveda, če se bo dalo. Na vrhu razmere ne dopuščajo uživanja, tako postanemo samo za par fotografij. Med spustom proti Krnski Škrbini se vidljivost še zmanjša in kljub trudu, da sledimo grebenu se nekako »izgubimo« … ker je megla kot mleko, gosta in nepredirna, nima smisla nadaljevati in izzivati usode! Po kratkem posvetovanju se enoglasno odločimo, da ne nadaljujemo poti proti vrhu Batognice, temvečse vrnemo na vrh Krna in od tam spustimo proti dolini. Tako smo danes dvakrat stali na vrhu Krna (2244m).
... na vrhu Krna ...
... med spustom proti Batognici
... mi ni dalo miru in moral sem poizkusiti!
... na razpotju, pogled nazaj proti Krnu ...
...planina Zaslap ...
... Krn in Batognica v megli in snegu ...
...spodaj pa še vedno dobra paša ...
... planina Kuhinja ...
Avto dosežemo ravno ob pravem času, meglice se spustijo do vznožja in pojavijo se prve kaplje dežja. Odlično planiranje! Ali pa samo velika sreča … Glede na doživeto, ena izmed boljših tur! V Tolminu se ustavimo še na zasluženem kosilu, odpovem pa se »ta rosnemu« in raje ves premražen naročim čaj. Neverjeten sem!
Znanstvena-fantastika ali resničnost? Vsekakor resničnost, ki olajša delo arhitektom, gradbenikom, strojnikom ... ne nazadnje tudi nam lesarjem. Zato se je letos v Brest pohištvo d.o.o. izvedel projekt nabave 3D tehnologije, za našo razvojno in zunanjo storitveno dejavnost.
V vsakem razvojnem oddelku je potreba po 3D vizualizaciji produkta, testiranju določenih funkcij in čim hitrejši predstavitvi novega izdelka. Vse to ob "krutih" zahtevah trga po čim hitrejšem razvoju in plasiranju izdelka na trg. Časi ročnega izdelovanja maket, modelčkov,... itd. se počasi odmikajo, posebej s čedalje hitrejšim razvojem 3D tehnologije. Že programi za modeliranje (Solidworks, pro-engineer, ....) omogočajo neverjetno hiter razvoj, preračun obremenitev in simulacijo gibanja določenega izdelka. Če pa združimo 3D modeliranje še z 3D skeniranjem in tiskanjem? Vsekakor precej velika prednost na trgu! Poleg tega je 3D tiskanje veliko cenejše od klasičnega prototipiranja, predvsem zaradi cenejšega materiala in enostavnejšega postopka. Izdelki, narejeni s 3D tiskalnikom, so trdni, natančni v izvedbi in detajlu, predvsem pa obstojni. Tiska se lahko na treh različnih osnovah (posledično obstajajo trije različni tipi tiskalnikov): prah, vosek in plastika. Še nisem prepričal? Korak naprej od "enostavnega" 3D tiskanja je barvno tiskanje. Tiskalnik na prah; ZPrinter 450, katerega uporabljamo na Brestu, je eden izmed redkih na tržišču, ki poleg treh dimenzij ponuja tudi barvo.
3D printer tipa ZPrinter 450
Kako deluje? Neverjetno preprosto! Ponavadi je tako z odličnimi inovacijami - malo težje pa se jih je spomniti. 3D CAD datoteko, pošljemo na tiskalnik. Le-ta jo s pomočjo programske opreme obdela in razsloji na tanke plasti ali layer-je. Tiskalnik nato v ponavljajočem zaporedju (prah, vezivo in barva) tiska vse do končne podobe izdelka. Tiskalniki so izjemno natančni, saj je debelina plasti, ki jo nanese v enem prehodu od 0,089 mm do 0,203 mm debeline. Tiskalnik nanese dve plasti (poln tloris) v obdobju ene minute. ZPrinter 450 je tiskalnik z najvišjim možnim avtomatskim delovanjem in največjo možno združljivostjo s pisarniškim okoljem. 3D tiskalnik avtomatsko odstrani in reciklira odvečen prah. Uporablja »negativen tlak« in zaprt sistem odstranjevanja prostih delcev ter tako v zrak ne spušča praha in umazanije. S prahom in vezivom med delom ne pridemo v stik, kar omogoča čisto nalaganje prahu in izgradnjo modelov. Odvečni prah, ki ostane pri izgradnji modelov, tiskalnik sam očisti in ga vrne v posodo z odvečnim prahom (povezto po 3D print forum). Model se nato še utrdi z ustreznim trdilcem.
V uporabi imamo tudi tehnologijo 3D skeniranja - ZCorporation Scanner 700 . 3D skeniranje je postopek digitalnega zajemanja oblike modela, na osnovi katerih se izrišejo površine modela, kar znatno prispeva k hitrejšemu modeliranju. Izris 3D modela lahko nato obdelamo z različnimi CAD programi (Solid Works, Geomagic, Rhinoceros, ...). Kako izvedemo skeniranje? Objekt polepimo z refleksivnimi točkami, katere omogočajo skenerju, da se pozicionira na površino objekta. Skeniranje izvajamo s počasnim in enakomernim pomikanjem po površini objekta. Podatke se nato ustrezno obdela v programu ZScan. ZScanner 700 je primeren za skeniranje objektov do velikosti osebnega avtomobila. Je varen za oči in z resolucijo kamere 1024 x 768. Točnost laserja v xy ravnini je do 0.05 mm, po z osi pa 0.1 mm.
Kaptanska glava (1943m) po Balvanski smeri v Bosovi grapi in nato Brana (2253m) po južnem grebenu … najbrž letos še zadnja skalaško- šodrovska! Čeprav sem tako mislil že dober mesec nazaj na Kamniškem sedlu, ko sva z Viktorjem tlačila prvi letošnji sneg.
Jure me ob 5:30 pobere pred domom v Kamniški Bistrici, malo pred 6:00 uro sva na izhodišču na Jermanci. Nisva prva, pa tudi zadnja ne … kasneje, ko se vračava v dolino se vije manjša procesija proti koči na Kamniškem sedlu. Skupaj z nama se opremljati in pripravljati tudi ta vikend dežurni oskrbnici koče, po kratkem pogovoru nama je obljubljena jota in topel čaj. Drugače je koča na Kamniškem sedlu, tako kot vse ostale, čez zimo zaprta … s to izjemo, da jo ob lepih vikendih odpirajo člani PD Kamnik. Še par besed, pozdrav in odpraviva se proti najinemu izhodišču … melišča tik pod vzhodno steno Brane. Iz markirane poti zavijeva pred zadnjim vzponom proti Pastircem, nasproti je dobro viden vstop v Bosovo grapo – najina smer, ki ima vse: od brezpotja do plezanja III. stopnje. Vstop v grapo doseževa še preden se zdani, tako morava prvi kratek skalni skok prelesti s čelkami. Zanimivo! Do drugega skoka se je potrebno povzpeti preko številnega šodra … tale zgodba se potem ponavlja skozi celotno smer, vendar ni težko zaradi grape same. Ves čas se menjuje skala (višje kot si bolj je drobljiva), šoder in na prečnicah tudi obilica ruševja. Hkrati zanimivo, a tudi naporno se je kopati po brezpotjih skozi ruševje in iskati nadaljevanje smeri. Odlično delo je tule opravljal Jure! Ko naju obsije prvo jutranje sonce sva na pod najlepšim tretjim skokom … zlezeva ga po desni strani, ki je ocenjena z III. V grapi je še vedno nekaj snega, vendar se ga da lepo obvozit.
... v drugem skalnem skoku, svetlobe je še malo ...
... prvi jutranji žarki so začeli greti skalo ...
Bosova grapa
... med šodranjem proti naslednjemu skoku ...
... Jure v iskanju prehodov ...
... med plezanjem ...
... Jure v tretjem skoku ...
... sonček že lepo greje ...
... na izstopu iz skoka, spodaj grapa ...
... potrebno bo prečiti ruševje ...
... pogled preko proti Planjavi ...
Kmalu se nad nama odpre višji stolp, ki pripelje direktno na Kaptansko glavo. V iskanju prehodov zavijeva iz grape preveč v levo in kmalu plezava ravno proti vrhu tega stolpa. Ni kaj, sestopala pa ne bova … po čedalje bolj krušljivem terenu lezeva višje in iščeva dobre prehode (ne več kot II. – III), ki naju nazadnje pripeljejo na izhodno polico tik pod samim vrhom Kaptana. Še dobrih 10 višinskih metrov in sva na najinem prvem vrhu ta dan! Fenomenalno! Spodaj pa že pričakovana »smetana«, ki zakriva vso ljubljansko kotlino … razgledi tudi tokrat prekrasni! Par fotografij, red-bull in greva naprej.
... v stolpu tik pod vrhom Kaptana ...
... pazi, kruši se kot svinja! Prava giljotina ...
... na izstopni polici, desno vidno sedlo Za Butaro ...
Čaka naju še vzpon na Brano … in nato sestop preko Kamniškega sedla v dolino. Skozi razbit teren se povzpneva na južni travnat greben, ki naju nato v dobre pol ure pripelje na vrh Brane. Po celem grebenu naju spremlja že skoraj orkanski veter, prestavlja te levo in desno, premika palice … še dobro, da večino časa vleče od zadaj in nama daje dodatno vzpodbudo za navkreber. Sam greben je eden izmed lepših, kar sem jih videl do sedaj! Ravno prav izpostavljen, če že ne prepaden, na vzhodno stran in travnat na zahodno. Ravno ta travnata pobočja izkorišča gamsja družina, ki uživa na še zadnji jesenski paši. Tudi na samem vrhu ni nič bolje, veter za znoret … zato narediva samo nekaj fotografij, nato pa hitro opraviva spust na Kamniško sedlo. Ker sva prehitra nama uide obljubljena jota, zato pa dobiva odličen čaj in se pogrejeva ob peči. Sam spust ni nič posebnega, v uri in pol sva na izhodišču. V dobrih 5 urah in pol sva gor in dol, vključno z nekaj kratkimi postanki. Splošen vtis: za prste obliznit! Jure si je tudi tokrat prislužil manjšo bojno rano, ko mu je padajoči kamen prebil kožo na nogi. Malo krvi, vendar nič hujšega … bolelo pa je nekaj časa!
Kaptan in "Čelna" ... najina čelna ;)
... po grebenu proti vrhu Brane ...
... Jure med uživanjem v razgledih ...
Hell Yeah ... tudi tu je hudič!
... sam greben zgleda dolg, vendar si časovno hitro na Brani ...
... pogled proti Grintavcu ...
... vrh Brane, čez sedlo pa Planjava ...
... mraz, vendar za fotko je potrebno potrpeti ...
... Mrzla gora ...
... tik pred Kamniškim sedlom ...
Brana izpred koče ...
Tako zaželena jota nama že drugič uide, saj je koča v Kamniški Bistrici zaprta zaradi obnove. Ne preostane nama drugega kot, da se zapeljeva proti Kamniku … pri Planinskemu orlu si privoščiva pravo nedeljsko (sobotno) kosilo in zasluženega »ta rosnega«!
