Greben Na Možeh - Palec - Zelenjak, 18.8.2012

Sončna sobota je bila preveč vabljiva, da bi ostal v dolini. No, po pravici je sončno vreme že mesec dni … pa se ravno toliko časa nisem nikamor spravil! Shame on you! 100 in en razlog me je odvračal od meni ljubih gora. Preberi prejšnji blog in po večini ti bo jasno, po večini!? V petek pa se mi je le vse izšlo: sobota bo prosta, imam čas, vreme je seveda nespremenjeno lepo in za turo prepričam sodelavca. Mislim, da mu ni bilo žal? Greben Na Možeh – Palec – Zelenjak je opravičil vsa pričakovanja, katera sem dobil na spletu in po pripovedovanju tistih, ki so ga že obiskali. Ravno prav odmaknjen od množično obiskanih poti, prvinsko divji in nepopisno lep. Sicer pa so zame vse nove ture lepe, čudak? Sem ga poizkušal primerjati z Zeleniškimi Špicami pa sem ugotovil, da se ne da. Oba sta samosvoja in oba zgodba zase … se pa vrnem nanj pozimi, pravijo da je poezija. Verjamem in že komaj čakam na prvi sneg.

Ob 4:00 zjutraj popokam nahrbtnik v avto, čez dobre pol ure sem že v Cerknici. Janko me ne pusti čakati, mudi se nama obema … v gore! Prazna avtocesta nama omogoči, da sva malo pred 6:00 uro že na poti iz Ljubelja proti koči na Zelenici. Drugič poizkusiva tudi sedežnico, tokrat pa peš pod njo in v slabi uri sva že mimo obnovljene koče na Zelenici. Drugih obiskovalcev razen naju in dveh lovcev, katera nama vsake toliko časa ustrelita nad glavama, ni. Skoraj dobesedno nad glavama, saj se premikata nad nama in kar skozi okno terenskega vozila streljata. Pa nič ne zadeneta, srnjad in gamsi se razbežijo in ne preostane jima drugega kot, da se počasi odpeljeta v dolino. Midva pa navzgor po smučišču Triangel naprej do sedla Čez Pod, 1686m. Do tu iz Ljubelja 1 uro in 15 min, ravno prav za ogreti in odpoditi jutranje razmišljanje o postelji.

... jutranja zarja ....

... Na Možeh se počasi prebujajo ...

...prav tako Begunjščica in pod njo Zelenica ...

Oprema gre iz nahrbtnikov, nekaj trenutkov predaha, nato pa kar takoj na Prvega Moža. Lotiva se ga skoraj naravnost po grebenu. Tik pod vršnim delom skreneva v ožji žleb, ki se konča na manjši zaplati ruševja. Od tu le še krajši skok in prvi Mož je pod najinima nogama. Razgled je super, posebej na Zelenico in Begunjščico nad njo. Prvič se pred nama pokaže celoten greben, no skoraj v celoti … Palca še ni videti, levo od grebena se v jutranjem soncu vsa rumena kopljeta Zelenjak in Vrtača. Predobro za tako zgodnjo uro! Sestopiva v desno proti žlebu, ki se spušča v škrbino med prvim in drugim Možem. Na vrhu žleba je zagozden manjši balvan, sam žleb pa je precej ozek. Samo za švoh moža?! Siten je samo spodnji zagruščen del, kjer prečimo levo nazaj na greben. Iz škrbine se povzpneva naravnost na drugega Moža, tudi tokrat nič ne zgrešimo, če sledimo kar samemu grebenu … lahko pa skrenemo tudi malo bolj v levo, kjer je plitek žlebič. Za razliko od prvega je tale hudo ozek in ves nazobčan. Pot nadaljujeva rahlo v desno - po kot rezilo ostrem grebenu, ki se ponovno konča v škrbini. Tule je greben od naju terjal še največ previdnosti. Je pa bila skala kakovostna, kar ni bilo ravno pogosto na grebenu. Na tretjega Moža se povzpneva po že preverjeni tehniki, slediva samemu grebenu … z nekaj obvozi levo in desno na lažji svet. Tu opraviva spust s pomočjo vrvi, samega mesta za »abzajl ne moremo zgrešiti. Že od daleč je viden rogelj na katerem je že kar nekaj trakov in vrvic. Prvi in tudi prvič se spusti Janko, že po parih metrih pravi da je super. No, fino … pa najbolj ga je skrbelo za spuste. Sedaj pa naravnost odlično. Sledim mu še jaz, povlečeva vrv za nama in nato pospraviva odvečno opremo nazaj v nahrbtnik. Greben naprej ni več kazal potrebe po varovanju, zato bo tudi napredovanje malo hitrejše.

... čuklje in roglji na avstrijski strani, razbit svet ...

... Janko se že grize proti vrhu prvega Moža ...

... pogled skozi okno ...

... pogled na nadaljevanje grebena, skrajno levo Vrtača ...

... skozi ozek žleb ...

... na grebenu se nama kar smeji ...

... med pospravljanjem vrvi ...

... spuščanje po ozkem razu v škrbino ...

... kaj je za robom?

... spust iz zadnjega Moža ...

... še malo in iz plezalnega dela sva ven, škoda ...

Seveda nisva računala na ruševje, ki pa spet ni bilo prezahtevno. Steza, če ji lahko rečemo tako, je kar dobro vidna in ves čas sledi grebenu: malo levo in desno, ves čas pa gor in dol. Kljub temu, da se je greben še iz Mož kazal prekleto dolg, ga pridno požirava in kmalu sva na Krjavlu – če sem prav razumel je to vrh, ki nam ves čas poti do njega zakriva Palca. Privoščiva si malo počitka, pomalicava in uživava v razgledu. Nadaljevanje proti Palcu naju tik pred njegovo vršno zgradbo potegne na avstrijsko stran … mogoče malo preveč desno, tako da zadnjih nekaj 10m lezeva po zagruščenih policah. Šele tik pod vrhom Palca zlezeva nazaj do steze, ki jo nakazujejo možici. Nisem še povedal, celotno pot po grebenu nas spremljajo pravi travniki planik in ostalega gorskega cvetja. Super za vse botanične dušice, vendar jih pustite tam. Z vrha Palca se spustiva nazaj po poti vzpona, približno 50m, nato pa skreneva v desno proti Suhemu ruševju. Steza se kmalu priključi stezi, ki pripelje iz Zelenice. Po njej nadaljujeva cca 5 minut, vse do vznožja Zelenjaka. Tu skreneva v desno navzgor in ponovno sva v skalah, podobno razbitih kot na Palcu. Od vznožja pa do vrha nama vzame 10 minut, kjer si spet privoščiva počitek z razgledi in fotografiranjem.

... navdušenje pod Begunjščico ...

... pogled proti Bledu, voda je bila že na otip prijetno hladna ;)

... jo je moral kušnit!

... skozi ruševje po grebenu naprej ...

... kar tule čez greva, nič spuščanja ...

... razlagal mi je kolikšno ribo je zadnjič ujel na jezeru ...

... štopar z dvignjenim palcem, grem v smeri Palca ...

... king  of the world!?

... viharnik ...

... lovljenje foto utrinkov ...

... proti vrhu Krjavlja ...

... malica ...

... počitek na enem od vrhov, pogled proti Vrtači ...

... nadaljevanje proti Palcu ...

... seveda naju ruševje še ne izpusti ...

... planike ...

... na avstrijski strani, naju zaneslo preveč v desno ...

... zato sva nekaj časa Hodila po zagruščenih policah nato pa nazaj na greben ...

... vrh Palca ...

... tale greben pa je! Super ...

... vpisavanje na vrhu Palca ...

... proti Zelenjaku, v ozadju Palec ...

                           

                                          ... razbit vrh Zelenjaka ...

... še malo ...

... pogled na del prehojenega grebena iz vrha Zelenjaka ...

Nekaj časa naju muči Vrtača … vem, da gre iz te smeri na njo brezpotje. Ne vem pa kje točno gre, zato se raje odločiva za sestop čez Suho ruševje proti Zelenici. Nekaj časa se boriva z meliščem, nato pa še nekaj časa z ruševjem … prekleto vroče je med njim! V slabi uri sva pred kočo na Zelenici, lepo je prenovljena … vendar naju trenutno ne zanima sama prenova. Pivo, samo eno mrzlo pivo si želiva! Prvi je bil čisti užitek, izparel je v trenutku. Drugega si privoščiva hkrati z golažem … začudi ni bil nič slabši od prvega?! Med drugim je naju presenetil mir, obiskovalcev koče ni bilo več kot dvajset – glede na sedežnico sva pričakovala celo hordo izletnikov. Oskrbnik pojasni, da ni nikoli množičnega obiska … ga po večini poberejo okoliške, bolj znane koče.

... spust proti Zelenici ...

... dej mal se naslon. Ni problema!

... Na Možeh, še predzadnji pogled na njih ...

... padel na plodna tla. Tolk dober, da je v očeh belina ...

... prenovljena koča na Zelenici ...

... koča in Možje, midva pa v dolino ...

... proti Ljubelju ...

Sestop narediva v pol ure, kjer naju pričaka pregret avto – saj sva ga pametnjakoviča pustila cel dan na soncu. Ravno nekje do Ljubljane se je ohladil na primerno temperaturo. Povzetek: super dan, super tura in super družba. Časovno vsega skupaj od avta do avta za 9 ur, efektivne hoje 7 ur. Sva že zmenjena za naslednjo turo, tokrat nekam v KSA … kam? Boste prebrali!