Petkovo popoldne smo preživeli na ledu slapa Rantska, v grapi pod Blegošem … deloma mu lahko rečemo umeten, saj mu do tega obsega pomaga tudi domačin z dodatnim zalivanjem.Sam slap spada pod večjo serijo slapov, ki jih poznamo pod imenom Slatuški slapovi – najdemo jih v Dolenji Žetini pod Blegošem. Skupaj jih je sedem; prva dva povezuje polica, kjer je voda izdolbla bajer, naslednji v seriji je naš tokratni cilj, Rantski slap. Ostale najdemo naprej po grapi … vendar nas tokrat niso zanimali. Mogoče kdaj drugič, poleti v prijetni hladini?
V Poljanah pri gasilskemu domu (ja, čudno, kje pa drugje?) naju z Eriko pričaka Igor, prijatelj in sotekmovalec v Gasilski disciplini – Fire Combatu. Prav on je »krivec«, da smo danes v Poljanski dolini in plezamo po Rantskem ledu. Odpeljemo se do turistične kmetije Andrejon v Gorenji Žetini. Kako do nje? Iz Žiri ali Škofje loke (obstaja tudi več lokalnih možnosti oziroma bližnjic) do Poljan v Poljanski dolini. V Poljanah iz glavne ceste zavijemo levo (če pridemo iz Žiri) proti Javorjam. Skozi Javorje in Murave po glavni cesti proti Gorenji Žetini … na levi strani je turistična kmetija in manjše parkirišče. Ne morete zgrešiti, na fasadi vas pozdravi freska sv. Florijana (gasilski zavetnik). Tu parkiramo, sam poberem opremo in skupaj se napotimo proti slapu, do katerega nas usmerja tabla tik nad kmetijo. Vmes se slišim še z Juretom (beri Šodrom), da se prepričam, če res ve kje je ta slap. Izkaže se, da ve … bolje povedano ve Kristina.
Mimo dveh domačij in po manjšem mostičku čez grapo do vznožja slapu … mogoče 3 minute hoje in cca 200m. Za nekatere že preveč … za ostale malo ogrevanja pred ledom. Opremo navlečem nase in se po levi strani slapa odpravim nad slap, da pripravim sidrišče in napeljem vrv. Ne ravno prepričan v jeklenico napeljano nad slapom (mislim, da služi samo samovarovanju?), pripravim sidrišče okoli večje bukve, v dveh poizkusih spustim vrv in nato še sebe dostavim pod vznožje … čaka nas cca 25m ledu. Sicer zgornjih 5m že zmehčanega, spodaj pa kvalitetnega. Med tem časom se pod slap dostavita tudi Jure in Kristina … nekaj zdravega zbadanja in že sem navezan in pripravljen za prvi vzpon. Prvih 10m je dokaj navpičnih, recimo 85° … vendar je v pomoč stopničast led. Višje se naklonina uravna in pred zadnjimi 5 metri nas pričaka manjša polička, kjer pa je bil led že zelo zmehčan. Še malo tuširanja in sem na vrhu, sledi spust in ponovi vajo …
... osrednji del slapa, tu smo tudi lezli ...
... levi del slapa ...
... sidrišče je postavljeno in vrv napeljana ...
... gremo ...
... prvi del gre skoraj kot po stopnicah ...
... na delu z malo večjo naklonino ...
... kam bi ga del? ...
... čez manjšo stopnjo do izravnave ...
... levi Jure gor, desni Jure dol ...
... e nečeš ti nikamor! ... Čokl tokrat v malo manj varnih rokah ...
... najlažje se je dol zapelat ...
... Kristina najde čas še za pozirat ...
... Čokl po gasilsko dol ...
... plezališče iz ptičje perspektive ...
Povzetek popoldneva: lepo plezanje, lep slap … tudi sam bi imel nekaj takega v bližini … vseeno pa imam raje grape tipa Pekel, kjer je prisotno pravo plezanje z elementi grap, … itd. Nekako mi ne diši plezanje tipa »top-rope« …. Mogoče imam še raje prave grape nekje v visokogorju? Mogoče pa sem izbirčen? Mogoče sem čuden? Ah, kje pa …
kašn pa k čudn :-) /lesar pač, taki smo vsi/
OdgovoriIzbriši