Sicer mrzlo, pa vendar sončno popoldne je precej obetalo, vsaj za kak krajši obisk bližnjih hribov in skal, drugega tako ali tako nisem imel v planu in zakaj nebi izkoristil te prilike? Doma se mi pa res ni dalo poležavati, škoda dneva ... bom poležavanje nadoknadil kdaj drugič. Mogoče med tednom?
Kot soplezalca sta se mi že prejšnji dan javila Mitja in Blaž, sotrpina iz gasilskih vrst ... in po pravici povedano sem že komaj čakal, da gremo. Zakaj? Ker že dve leti nisem bil nikjer, kjer bi dišalo po skali. No, zato ... in ja, ko se človeku obrne se pač obrne. Torbarska smer na Plešo je bila kar prava izbira, da se človeku povrne občutek (IV+, III,II in 180 m).
Iz parkirišča v Razdrtem se po strmi poti odpravimo proti vstopu v smer ... že spodaj konkretno piha burja ... upamo, da se zgoraj umiri oziroma vsaj ne ojača. Zaradi pozne ure smo zadnji, ki se odpravimo proti vrhu Nanosa, z nami gredo tudi čelke, saj se bomo vračali po temi (zaradi ure, ki se je prestavila se temniti začne kmalu po 17:00). Po dobre pol ure uživaške hoje smo pod prvim skalnim skokom, kjer se izbrana smer začne. Oprema gre ven in z njo tudi topli zgornji del obleke, piha še vedno in temperatura kaže 7°C. Občutek mraza je okoli ničle, skala pa niti ni toliko mrzla. Par navodil in gremo.
Že na prvem sidrišču mi ni žal, da sem se oblekel še v flis in povlekel ruto čez ušesa ... fino vleče in med varovanjem bi me konkretno prepihalo. Poiščem si malo zatišja, postavim sidrišče ... na vrsti sta Blaž in Mitja. Zaradi vetra se ne slišimo in uporabimo mobilno povezavo, prvi gre Blaž in nato Mitja, ki kot zadnji pobira varovala iz skale. Burja se noče umiriti, mi pa tudi ne mislimo še odnehati ... nadaljujemo po grebenu in čez skoke. Vmes si na policah privoščimo razglede proti morju in spuščajočemu soncu, kateri bo vsak čas zašel nekje za Gorico in je obzorje obarval temno rdeče ... res lep dan, z izjemo burje. Ali pa je bil mogoče tudi zaradi tega nekaj posebnega?
Mrak se spusti in preventivno tik pod zadnjim skokom zapustimo smer ... res nebi rad v temi iskal prehoda preko travnatih grap, ki so prave drsalnice. Sicer pa ni važen vrh, važno je kaj se dogaja vmes ... in nam trem se je veliko! Prečimo v desno po policah proti markirani Strmi poti. Med tem se burja še ojača in sonce je samo še pikica tik nad obzorjem. Dobra odločitev. Pospravimo opremo, nadenemo kape in rokavice, poiščemo zavetje in si pred sestopom privoščimo še eno pivo (regeneracija je pa le pomembna, a ne?) ... uživamo ob razgledu ter se čudimo bedakom, ki spodaj na avtocesti vozijo vzvratno, stojijo na priključkih, itd .... ni čudno, da vsak dan poka. Med sestopom nam prav pridejo čelke, saj na parkirišče pridemo že v trdi temi. Super dan!
